Prejemnici desetnice 2018 – Aksinja Kermauner ter Suzana Tratnik!
Foto: Mediaspeed
Utemeljitvi za nagrajeni deli za desetnico 2018
Aksinja Kermauner: Žiga špaget je za punce magnet. Ilustriral Zvonko Čoh. Ljubljana: Zveza društev gluhih in naglušnih Slovenije, 2017.
Aksinja Kermauner je izdala prvo mladinsko delo leta 1996, in sicer informativno knjigo Kakšne barve je tema?, s katerim je začrtala večji del svojega ustvarjanja za otroke in mlade: v svojih delih se namreč (tudi motivno-tematsko) ukvarja predvsem s slepoto in slabovidnostjo oz. z odnosi med polnočutnimi ljudmi in ljudmi s posebnimi potrebami. Je avtorica prvih izvirnih leposlovnih besedil v lahkem branju (doslej je izšla povest Cvetje in ogenj, 2016). V dela vnaša elemente humorja, predvsem pa optimizem, za katerega se dozdeva, da je v sodobnosti nekako preživeta kategorija. Enako velja tudi za nenehno spominjanje na pomembnost prijateljstva, razumevanje med ljudmi (predvsem preseganje medgeneracijskih konfliktov) in na skrb za okolje.
Zveza društev gluhih in naglušnih Slovenije je izdala nagrajeno slikanico Žiga špaget je za punce magnet s pomočjo sredstev Ministrstva za kulturo in sicer z namenom približati knjigo osebam z okvaro sluha. Gre za nadaljevanje zgodbe z naslovom Žiga špaget gre v širni svet (ta je izšla v dveh slikaniških variantah, z brajico in v drugi knjigi s slovenskim znakovnim jezikom). Špaget se odpravi v svet, ki je zanimiv: po doživljaju s plesnimi glisticami sreča vezalko Zalko. Zaljubi se vanjo, toda ona je žal že vezana. Tedaj prileti vrana Morana, da bi jo pojedla, a jo Žiga reši. Čeprav je postal njen srčni junak, se poslovita, ker gre Žiga novim dogodivščinam naproti. Besedilo je prilagojeno razumevanju gluhih in gluhoslepih oseb v Sloveniji, zato je natisnjeno v slovenskem znakovnem jeziku (v obliki risb kretenj), v povečanem tisku in v brajici, slikanica je opremljena tudi s QR kodo, kjer je možno zgodbo spremljati tudi v videoposnetku pripovedovalke v slovenskem znakovnem jeziku, zapisano je tudi v lahkem branju. Jezikovni minimalizem, ki pa si vendarle dovoli neologizme (npr. Zaglistaj z nami!), kakor smo jih opazili že v prvem delu (Žiga odšpageta v svet, jabolko se je skoraj popeškalo od strahu, na koncu pa špagetu popeclja v slovo) in besedne igre (npr. s stalnimi besednimi zvezami Testenine se ne damo kar tako!), odlično dopolnjujejo Čohove ilustracije. Predvsem pa je delo samo po sebi velika spodbuda za vse polnočutne, da bi razumeli in sprejemali različnosti, da bi torej vsi skupaj postali bolj strpni.
Suzana Tratnik: Tombola ali življenje!. Ljubljana: Mladinska knjiga, 2017.
Suzana Tratnik, morebiti bolj prepoznavna kot pisateljica angažirane proze za odrasle, je doslej izdala tri mladinska dela, Zafuškana Ganca (2010), Ime mi je Damjan (2001 in dva ponatisa 2014) in mladinski realistični roman Tobmola ali življenje! (2017), s katerim je bila nominirana za nagrado modra ptica (2016).
Roman je izsek iz vsakdana 16-letne Prekmurke Mije, ki je pustila šolo in se preizkuša v raznih zaposlitvah. To je viharen čas tudi na čustvenem polju: zaljubi se v fanta prijateljice (tudi polsestre, česar še ne ve), doživi ljubezensko izdajo, na novo zakoliči odnos do očeta, prehodi pot do pekla in celo poskusi napraviti samomor, ki se ji ponesreči … Ves čas pa se trudi najti srečo ali vsaj nadomestek v obliki tombole, srečk in kart za šloganje, dokler ne najde sanjskega poklica – popravljanja peciklov – in dozori. Osebe v romanu zažarijo v močnih karakternih barvah, galerija likov je slikovita: vsakdo je poseben. Še zlasti inovativna je zgradba, saj je uvod v posamezno poglavja kratka zgodba na temo hitre sreče, ta se nikoli ne izteče dobro. Na koncu – kot v napetih kriminalkah – sede vsak kamenček mozaika na svoje mesto in osmisli celoto, ki je smešna in žalostna hkrati. Pri tem se razgrne vsa ironija Čenovega napačno zapisanega tatuja: namesto born to lose (po znameniti skladbi Rayja Charlesa) ima napisano louse (gnida). Pisateljica v jedrnatem razpletu poda oris stanja literarnih likov v trenutku, ko se predstavitev izseka iz Mijinega življenja zaključi. Predvsem pa roman odpira vprašanje družbene neenakosti, ki se razkrije skozi Mijin notranji monolog (2017: 162): »/…/ Ko ti rečejo, da si pametna, glede na to, iz kakšne družine si. Ko ti rečejo Rom, a mislijo cigan. Ko ti rečejo, da ti je treba pomagati, a mislijo, da se te morajo nekako znebiti. Ko tvoje nove kavbojke premerijo s prisiljenim, kislim nasmeškom. Ko te s pogledom prečrtajo, ker si preveč dovoliš, glede na poden, s katerega si.« Kaže, da so odrasli bolj izgubljeni v iskanju svoje identitete kot večina mladostnikov – slednji so (z nekaterimi izjemami) le malce neučakani velikega življenja in izpolnitve sanj.