POSLANICA PREDSEDNIKA DSP OB MEDNARODNEM DNEVU MATERNEGA JEZIKA

Ni težko prevesti v vse materinščine sveta niti v jezik posameznika jezik težkega železa, velikanskih premikov tisočerih oboroženih ljudi, ki morajo ubogati samo en jezik, ki morajo biti tiho in ki naj bi verjeli samo tisto, ker jim zapovedujejo hegemoni in veliki vezirji v njim lastnem jeziku, jeziku vojne in ubijanja. V takšnih dominantnih in nedemokratičnih razmerah je težko razumeti posamezne krike – da smo proti vojni! – pa četudi so enotni v vsem, le v zaporedju človeških glasov ne.

Z velikimi vojaškimi grožnjami v Evropi se uveljavlja samo en jezik, enotni jezik, ki pa nam je po naši naravi kljub njegovi vseobsežnost in lepoti  tuj v vsebinah, ki jih izkljuvajo iz drobovja naravnega maternega jezika velikanske ptice ujede, ki se posmehujejo vsaki materinščini, tudi svoji.

Jastrebi trgajo iz svoje materinščine zven in besede, ki jih vzvišeno in zaničujoče predstavljajo kakor svetovno voljo vseh drugih jezikov!

Pravico narodov, da govorijo svoj jezik, pravico ljudi, da govorijo svoj jezik, je potrebno povezati s pravico do svobode misliti po svoje in kričati po svoje – umaknite železje iz našega obzorja, pospravite ga v skladišča, pustite ga v grobnicah nekdanjih časov. Evropi ni potrebna vojna, ki bi bila v resnici vojna proti jezikom mnogih narodov.

Globoka žalost nas lahko zaradi govorice nasilja v kateremkoli jeziku ogrne v popotne plašče beguncev in romarjev, spremeni naša življenja v žalujočo in nemo skupnost obupanih in oropanih, izgnanih, brez prihodnosti, v neme podobe strahu in nemoči, ker nihče noče ne slišati ne razumeti našega maternega jezika.

Nismo in nikoli ne smemo postati vsi samo en narod, ki bi razumel le jezik sovraštva, ki se razliva po svetu, tudi po Evropi, jezik, ki postaja jezik  zastraševanja in dopovedovanja, da je vojna nujna. Kako žalostna usoda nekega jezika!

V današnjih dneh je grozljivo težko s polno obupa poslušati enega najlepših maternih jezikov, ki začenja zveneti samo kot grožnja, grožnja železja in hegemonije, ki nam dopoveduje, da se bo vse zrušilo. V katerem in čigavem jeziku in zakaj?

Zato je današnji dan maternih jezikov dan vsakokratnega jezika posameznika in skupnosti, ki mora imeti moč, da zakriči dovolj razumljivo: pustite nam govoriti v našem jeziku. Razumite našo materinščino: zahtevamo mir in svobodo govorjenja v našem jeziku, ne zahtevajte od nas poslušnosti in ubogljivosti in podrejenosti v vašem jeziku, ne pačite ga in ne uničujte ga z železnim tonom, tonom sovraštva, trdega in odločnega zvena jekla jezikov predsednikov in poveljnikov, ne izražajte svoje infantilne zahteve v jeziku, ki ga sicer poznamo tudi v vseh njegovih poetičnih in človeških tonih. Popačenost vaših glasov, ki niso materinski glasovi, so pa izgovorjeni v vašem maternem jeziku, je najhujša grožnja miru in našemu jeziku, našemu bistvu. Nam vsem. Tudi vam v vašemu jeziku.

Danes in zdaj jezikovni hegemoni brez milosti, samo z nasiljem in velikansko vojno in gospodarsko močjo uporabljajo svojo materinščino, da bi si nas podredili, da bi nas prisilili z njihovim jezikom v razmišljanje, ki ne bo več naše marveč samo njihovo. To se z jezikom da doseči in temu se moramo v imenu svojega jezika, maternega jezika slehernega Evropejca, ki zahteva tudi mir in enakopravnost misli in jezikov, upreti. Zavreči in zavrniti moramo svet v enem samem jeziku.

Ne pretvarjajte se, da nas ne morete razumeti.  Samo ne slišite nas, pa ne zaradi naših maternih jezikov, pač pa zaradi hrupa železja, s katerim si hočete podrediti svet.

Hegemoniji enega jezika, trenutno žal jezika vojne, se moramo upreti. Ravno zaradi globoke žalosti upreti. Temu mora biti namenjen letošnji dan maternega jezika.

 

Dušan Merc,

predsednik Društva slovenskih pisateljev