ZAHVALNI GOVOR STRITARJEVE NAGRAJENKE MAJDE TRAVNIK VODE

Nagrada je, tako kot za nagrajence z drugih področij, tudi za literarnega kritika priložnost – morda celo dolžnost do zainteresirane skupnosti –, da pobliže osvetli svoj kritiški credo, in tudi, da nekoliko bolj osebno spregovori o svojem odnosu do knjig ter pisanja; čeprav o tem pravzaprav posredno spregovarja v vsaki kritiki, ki jo objavi.

Gustave Flaubert je leta 1853 v svojem značilnem klenem slogu zapisal, da so kritiki kot bolhe, ki gredo vedno na sveže perilo ter da pomembnost knjige lahko izračunamo po številu slabih kritik, ki jih dobi. Pri pisanju kritik gre torej za novo izdane knjige, sama pa nastajanje kritike vedno znova doživljam nekako dvosmerno: po eni strani gre za uporabo strokovnega, literarno-teoretičnega in literarno-zgodovinskega aparata, po drugi strani pa za prisluškovanje, ubesedovanje in posredovanje vtisov, občutkov in povezav, ki jih je sprožila prebrana knjiga;  v tem momentu smo kritiki v enakem položaju kot ostali bralci. Literarnokritiško snovanje torej na splošno vidim kot organsko prepletanje objektivnega in subjektivnega; včasih se tehtnica nekoliko bolj nagne na eno, drugič na drugo plat. Pri pisanju poleg tega izhajam iz prepričanja, da se je pri obojem potrebno potopiti čim globlje: literarno delo čim točneje objektivno opredeliti in ga umestiti v teoretski, duhovnozgodovinski, idejni, metafizični in hermenevtični okvir – kar je odgovoren in včasih tvegan akt –, hkrati pa je potrebno bralcu kritike čim bolj intenzivno in pristno posredovati svoje najgloblje, intimno doživetje besedila. V presečišču obojega skušamo kritiki bralcu povedati, v čem je srž nekega besedila in kaj lahko od njega pričakuje. Prav v luščenju literarnega dela in postopnem približevanju njegovi srčiki, ko najprej opredeliš zvrst, kamor spada, slogovne poteze, sestavo, čas in prostor dogajanja, in ponavadi v grobem orišeš vsebino, nato pa skušaš razpreti še njegovo idejno in metafizično podlago, in si ob tem na tako ali drugače subtilno zakrit način drzneš izpisati svoj čustveni odziv, se skriva najvznemirljivejši del kritikovega poklica. Kljub vsemu vloženemu naporu pa mora tudi kritik živeti z zavestjo, da imajo knjige svoje življenje, in tako se zlahka pripeti, da ti avtor posreduje svoj odziv: Zanimivo, kaj vse ste našli v tekstu, sam o tem nisem razmišljal.

Kritike najlažje pišem obkrožena s knjigami – tako kot skušam tudi sicer preživeti čim večji del svojega življenja. Včasih je za to, da se sproži nekakšna skrivnostna povezava in da lahko zapišem prvi stavek, dovolj že, da ošinem katerega od naslovov v svoji domači knjižnici, največkrat pa katero od svojih najljubših teoretskih ali leposlovnih knjig na slepo odprem, preberem nekaj strani, in začnem pisati. Področja, ki so mi poleg proze in poezije najbližja in me pri pisanju najbolj navdihujejo, so filozofija, zgodovina, jezikoslovje in različne duhovne tradicije; zelo globoka se mi zdi na primer pravoslavna duhovna tradicija. Pisanje kritik je pri meni nasploh neločljivo povezano z nepomirljivo, vseživljenjsko potrebo po branju in po vstopanju v dialog s knjigami, ker so knjige, odkar vem zase, potrjevale nekaj bistvenega v meni in mi pomagale spoznavati samo sebe; najbrž nekako v smislu starogrškega načela Spoznavaj samega sebe – Gnothi seauton.

Kot dialoški odgovor Gustavu Flaubertu, ki je sicer eden mojih najljubših avtorjev, lahko povem, da k vsakemu delu, ki ga dobim v oceno, pristopim načelno afirmativno in dobronamerno. Knjigo odprem in jo skušam prebrati brez kakršnih koli predsodkov o njej ali njenem avtorju; predsodke pustim izven knjige. Tako ravnam iz velikega spoštovanja do avtorjevega napora in ker idealistično verjamem, da človeštvo v knjige, morda kot ostanek nekega prastarega konsenza, ko se besed še ni dalo zapisovati tako zlahka kot danes, samodejno odlaga, kar premore najboljšega, najbolj modrega, domišljenega in izvirnega. (Mimogrede: tudi v tem se zdi knjiga zelo drugačna od spleta.) Z veseljem in navdušenjem pišem tudi kritike otroških in mladinskih knjig, in jih obravnavam povsem enako, z enakimi teoretskimi orodji in terminološkim aparatom kot književnost za odrasle.

Kljub nelagodju, ki ga včasih čutim, sem prepričana, da smo literarni kritiki bralcu obravnavano delo dolžni predstaviti kot celoto, vse dobre plati, toda tudi morebitne neskladnosti in pomanjkljivosti, sicer kritika ne bi izpolnila svoje naloge. Bralec, ki bi kupil ali si izposodil nepopolno ali neverodostojno predstavljeno delo, se počuti ogoljufanega, in se naslednjič še težje odloči za izposojo ali nakup knjige. Poštena in argumentirana kritika je danes potrebna še toliko bolj, ker živimo v svetu, ki prekipeva od hvale in superlativov, resnica pa je pogosto povsem nasprotna – v kolikor se sploh še potrudimo do nje. Knjige so bile eno zadnjih področij, ki jih je zajela oglaševalska in merkantilistična vročica, vendar zdaj stojijo sredi nje. Literarna kritika je nujno potrebna tudi za oblikovanje in vzdrževanje bralskega okusa, pa tudi ker sodeluje in pomaga pri selekciji izdanih knjig. Dandanes izhaja toliko knjig, da se povprečni ali novopečeni bralec izredno težko orientira; aktualna kresnikova žirija na primer poroča, da je lani izšlo sto devetindevetdeset novih slovenskih romanov.

Za konec naj povem še, da bom s pisanjem kritik vztrajala, čeprav jih pišem vse težje. Kot da sem bila na začetku poti, ko sem vedela in prebrala malo, samozavestna in premočrtna, zdaj pa se mi v vsak stavek vrivajo in me nagovarjajo vse dosedanje bralske in študijske izkušnje. Dvomiti in razmišljati sem se naučila na toliko različnih načinov, da se kup, ki ga rinem pred sabo, zdi vse višji in višji, tako da vse bolj negotovo zapišem misel in jo pustim, kakršna je. Kljub tej trenutni fazi se je na prehojeni poti nabralo toliko radostnih trenutkov, da lahko sklenem, da mi pisanje kritik pomeni eno od življenjskih izpolnitev.

Kolegom iz žirije in ostalim iz knjižnega polja, ki so mi namenili nagrado, se iskreno  zahvaljujem.

Nagrado posvečam svojim otrokom, z željo, da bi tudi sami znali slediti svojim notranjim klicem.

Majda Travnik Vode

Foto: Janez Marolt