Video portreti nominirank in nominirancev za desetnico 2021

Borut Gombač: Skrivnost lebdeče knjige. Ilustrirala Neda Hafner. Maribor: Litera, 2020.

Zgodbe Boruta Gombača so očarljive, osupljive, inovativne, nepredvidljive, bralca popeljejo v brezmejnost avtorjeve bogate domišljije, ki jo odlikujeta dovršen izpovedni slog in duhovitost. Nemalokrat avtor v svoji pripovedi suvereno zakoraka na področje nonsensa in s tem vabi bralca, da prestopi okvire racionalnega, da razmisli o lastnem bivanju v svetu, ki si ga delimo z drugimi in drugačnimi. Skrivnost lebdeče knjige je literarna poslastica, ki s svojo večplastnostjo vabi mlajše in odrasle bralce.

Nataša Konc Lorenzutti: Gremo mi v tri krasne. Dob: Miš založba, 2020.

V 12 dneh (in še enem za povrh) se odvije zgodba romana, v katerem avtorica zleze pod kožo – in kako zelo ranljivo kožo! – dvema protagonistoma, Urošu in Valentini. To sta pronicljiva in iskrena prvoosebna pripovedovalca, opazovalca svoje notranjosti, pa tudi stisk ostalih udeležencev, saj so vsi skupaj pod prisilo svojih staršev na Odklopu, taboru v hribih, kjer imajo zgolj naravo, zdravo hrano, pogovor ter druženje – pa nič interneta ali pametnih telefonov, od katerih je večina do njih odvisnih, medtem ko imajo nekateri še pridružene težave – napade panike, motnje hranjenja … To, kar se sprva zdi kot misija nemogoče, se junakoma iz dneva v dan spreminja v proces soočanja samih s sabo, ki pelje v večjo zrelost in sprejemanje drugih. Avtorica se izkaže kot pretanjena opazovalka mladostniških stisk, ki pripovedovalcema posoja svojo žlahtno duhovitost, bralce pa pritegne tudi z verodostojnim opisom sodobnih tegob in težav odraščanja.

Nina Mav Hrovat: Posluh, jazbec gre! Ilustrirala Kristina Krhin. Dob: Miš založba, 2020.

Kratko besedilo v slikanici je duhovita, neke vrste poenostavljena moraliteta, ki s podobami gozdnih živali spregovori o potrebi po iskrenem sodelovanju med vsemi, kljub različnostim in posebnostim. Preizkušnja, ko so živali v resnici kopale pravo jamo drugim in so vanjo tudi zares padle same, je z ne prehudimi bolečinami pripeljala do srečnega konca za vse. Z blago podloženim humorjem je prst, ki je imel namen požugati, spremenila v prst, ki je povabil v prijateljstvo.

Vinko Möderndorfer: Babica za lahko noč. Ilustrirala: Tanja Komadina. Dob: Miš založba, 2019.

V pesniško zbirko je avtor uvrstil štirideset pesmi, razvrščenih v pet sklopov, prva in zadnja pa sta samostojni. V branje nas popelje s pesmijo Jaz sem ti, v kateri začutimo bližino, ki je potrebna, da ‘naju ni strah in nama ni mraz’. Njen odmev še enkrat zaslutimo v pesmi Jaz in ti v enako poimenovanem zadnjem sklopu, zaključi pa pesmijo Kaj bi bilo. Zbirka nosi naslov po drugem sklopu. Sprehod skozi pesmi je sprehod po življenju skozi izkušenjski pogled otroka, ki razmišlja povsem odraslo, oziroma odraslega, ki ni nikoli pozabil biti otrok. Otrok v pesmih živi v varnem zavetju odraslih, ki večinoma otroku stojijo ob strani, kar je v ilustracijah upodobila  ilustratorka Tanja Komadina. Pesmi odlikuje jezik, poln besednih iger in (milo)zvenečih rim, z vprašanji in odgovori pa avtor izpostavlja otroško lastnost, da na vsako vprašanje najde odgovor, pa čeprav je ta plod domišljije.

Maša Ogrizek: Koko Dajsa v mestu. Ilustriral Miha Ha. Dob: Miš založba, 2018.

Maša Ogrizek je ustvarila prepričljiv živalski svet, v njem ne manjka polnokrvnih likov (predvsem iz vrst perjadi), ki nas v humornem tonu in prijetnem ritmu pripovedi popeljejo skozi osem zgodbic. Vse se vrti okoli nergave stare kokoši Koko Dajse, ki s svojim strupenim jezikom (kljunom) in čemernimi pogledi odganja vse po vrsti, sebe pa peha v vse večjo osamljenost. Skozi duhovito pripoved, ki mladega bralca posrka v kokošje dogodivščine, avtorica neopazno opozori tudi na težave, s katerimi se soočajo starejši.

Milan Petek Levokov: Lov za templjarskim zakladom. Ljubljana: Mladinska knjiga, 2018.

Dvanajstletni Marko, njegov šestletni bratec Blaž in prijateljica Nika, pa še njena nadvse bistra vrana Pika, so posebni junaki, ki jih avtor zaplete v dih jemajočo počitniško pustolovščino iskanja templjarskega zaklada. Ščepec sreče, malce premetenosti in obilo poguma ter seveda veliko srce so recept za uspeh – ta pa ni le najdba kepe zlata in starega pergamenta, temveč tudi krasno prijateljstvo in obet novih pustolovščin. Roman je napisan v izbrušenem slogu, je humoren in socialno občutljiv, prinaša pa tudi pomembno sporočilo: zakladi in pustolovščine niso nekaj, kar je rezervirano za oddaljene kraje; tudi domači kraji skrivajo bogato zgodovino, za velika odkritja pa je potrebno le radovedno oko in bister um – ter seveda tovarištvo in sodelovanje. Kaj več sploh še potrebujejo mladi bralci?

Andrej Predin: Vesoljčki. Ilustriral Rok Predin. Ljubljana: Mladinska knjiga, 2020.

Vesoljčki bratov Predin so komplementarna, minimalistična dvojica vizualnega in pripovednega: pripetljaj s srečnim koncem bralca popelje na kratko vesoljsko odisejado, ki sredi težav med zvezdami v nepremagljivo dvojico združi fanta in robotka. Zgodbo, ki odgovarja na univerzalna medgeneracijska vprašanja spremlja slikovna zgodba veselih barv, obrobljena s simpatično, negrozečo temotnostjo vesolja.

Damijan Šinigoj: Kjer veter spi. Dob: Miš založba, 2020.

Če se pisanja zgodbe, ki se dogaja v eni izmed stotin slovenskih jam, loti avtor, ki je tudi sam dolgoletni jamar, bi bilo prav mogoče, da bi bralcem ponudil sicer jamarsko korektno branje, a brez omembe vrednega literarnega naboja. Damijan Šinigoj je v svojem mladinskem romanu Kjer veter spi naredil malce drugače in tako rekoč iz nič, iz preprostega domisleka, da bi mladenko v jamo popeljal jamarski pripravnik in bi se imela fino, spletel pravo pustolovščino. Pravzaprav je tako, da nenadejana in potencialno skrajno nevarna avantura – naredi par. Ob igrivi zgodbi o izzivu, s katerim sta soočena mlada protagonista, je avtor dodal še pripoved o akciji jamarske reševalne službe ob iskanju pogrešanega gozdarja, a ključno je vendar le nekaj – napeta zgodba ponudi najmanj dva srečna konca.

Anja Štefan: Imam zelene čeveljčke. Ilustrirala Jelka Reichman. Ljubljana: Mladinska knjiga, 2020.

Besedila v slikanicah – tudi v delu Imam zelene čeveljčke – Anje Štefan odlikujeta zelo lahkoten in dodelan slog ter vsebina, ki iz korenin najžlahtnejšega ljudskega pripovedništva sega v današnje dni. Tako pravzaprav izstopa iz konkretnega časa in vstopa v trajnost. Očarljiva melodika rim gre zlahka v ušesa, četudi se ob igrivosti in toplini od daleč dotaknejo še kakšne temnejše slutnje. Tudi besedila slikanice Imam zelene čeveljčke se bodo zlahka vključila v bogat opus priljubljenega čtiva Anje Štefan za najmlajše, ki bo kar mimogrede pritegnilo tudi njihove starše.

Janja Vidmar: Elvis Škorc, genialni štor. Dob: Miš založba, 2018.

Elvis Škorc, genialni štor je mladinski roman o odraščanju. Napisan je kot prvoosebna pripoved, s katero na prvi pogled nagovarja bralca. Kasneje pa izvemo, da je namenjena njegovi nerojeni (pol)sestri, da bi ji bilo v življenju lažje kot njemu. Elvis se sooča s težavami, kot so ločitev staršev, skrb za mlajšo sestro Elo, medvrstniško nasilje in zaljubljenost. O svojem življenju govori zelo odkrito, s čimer mu pot skozi življenje poteka lažje. Kljub temu se težave odražajo v njegovi teži, zato ga sošolci imenujejo Bajs. Pri pouku je uspešen, zlasti pri kemiji; všeč so mu poskusi. Težave pa ima v odnosu z vrstniki, ker je nesamozavesten in se ne zna postaviti zase. Besedilo odlikujeta humor in samoironija. Komika je nakazana že v samem naslovu. Elvisa pravzaprav rešuje to, da si upa priznati svoje težave in strahove. Odlika romana je jezik. Avtorica v dialoge vpleta sleng, ki zgodbo še bolj približajo bralcu.