STRITARJEVA NAGRAJENKA 2025 JE MAJDA TRAVNIK VODE
Stritarjeva nagrajenka leta 2025 je literarna kritičarka Majda Travnik Vode. Komisija v sestavi Kristian Koželj (predsednik), Mirana Likar Bajželj in Petra Koršič je ob tem zapisala:
Komisija za Stritarjevo nagrado, ki smo jo v letu 2025 sestavljali lanskoletna nagrajenka Petra Koršič, Mirana Likar in Kristian Koželj, je letošnjo izbiro začela s poglobljeno debato in razmislekom o položaju ter mestu literarne kritike v današnjem trenutku in predvsem o tem, kaj definira presežna kritiška besedila, kakršna si želimo in jih naš literarni prostor nujno potrebuje. Iskali smo opus, ki presega zgolj šablonske formulacije, ki je očiščen pavšalnih, površinskih sodb in intelektualnega snobizma, ki zmore seči onkraj interesov določenih ozko zamejenih in relativno hermetičnih krogov. Predvsem pa smo iskali opus, ki z obravnavanimi literarnimi besedili stopa v dialog, ki se jim približuje brez predsodkov, ki delo kritika razume kot napor, investicijo, rudarjenje po neznani zemlji, odprto za vse, kar se v dialoškem odnosu med kritikom in besedilom pojavi na najbolj nepričakovanih mestih in na najbolj nepričakovane načine.
Ko smo primerjali obravnavane kritiške opuse, je eno ime jasno izstopalo in bili smo soglasni, da letošnja Stritarjeva nagrada pripade Majdi Travnik Vode, ki je s krajšimi ali daljšimi presledki kritiško aktivna že skorajda tri desetletja. V tem času je literarne kritike objavljala v nekaterih najuglednejših medijih, ki se razpenjajo čez celoten medijski prostor. Njene kritiške zapise tako najdemo v arhivih časopisov Dnevnik in Večer, v revijah Mentor, Teorija in praksa, Revija 2000 ter na Radiu Slovenija. Od leta 2011 sodeluje predvsem z revijo Sodobnost, v kateri je objavila na desetine kritiških besedil ter šest daljših esejev o knjigah in uvodnik. Pred časom je obnovila tudi sodelovanje z Radiem Slovenija, kjer pripravlja kritike za oddajo S knjižnega trga.
Njen kritiški opus najbolje opredeljuje kar formulacija, ki jo je sama zapisala v kritiki zbirke Milana Dekleve Pesmi na recept, objavljene v Sodobnosti, v kateri razmišlja, da gre za »vero v to, da beseda ni le beseda, ampak da lahko postane Beseda, ki razkriva skrito in sveto …« Njeni kritiški zapisi so iskanje izvornega logosa: na eni strani obravnavanega besedila in na drugi strani literature kot take, ter iskanje točk, kjer se oglasi Beseda, neizgovorljivo bistvo, ki preseva skozi čutno zaznavni del besedila. Na ta način v njenih kritikah vedno zaživijo tisti deli literarnih besedil, ki sicer praviloma ostajajo spregledani.
V svojem delu je dosledna do konca, na teme, ki jih bo obravnavala v kritiškem zapisu, se pripravi z enciklopedično temeljitostjo, kar ji omogoča, da bralcu osvetljuje nekatera ključna mesta v besedilih, ki bi jih brez posredovanih informacij morda zlahka spregledal. Velikokrat preseneti z duhovitim razmislekom o kakšni jezikovni ali stilistični posebnosti besedila ali anekdoti iz avtorjevega življenja, za katero se v nadaljevanju izkaže, da je za pričujoče besedilo ključnega pomena. Z lahkoto obvladuje širok nabor literarno-teoretskih in stilističnih registrov in brez težav prehaja med njimi, zaradi česar je prebiranje njenih literarnokritiških zapisov in premislekov doživetje za sladokusce. Pri tem pa ni umaknjena v intelektualistični slonokoščeni stolp težko razumljivega znanstvenega jezika, njene besede so jasne, žuborijo iz razumljive in bogate govorice življenja.
Besedila, ki jih sprejema v presojo, velikokrat prihajajo z medijsko manj izpostavljenih obrobij slovenskega literarnega prostora, daleč odmaknjenih od vase zaprtih uveljavljenih krogov. S tem pomembno širi zavest o globini, bogastvu in relevantnosti tistega dela slovenske literarne produkcije, ki bi brez njenega delovanja morda ostal usodno spregledan.
Čeprav člani komisije nimamo nobenih načelnih zadržkov do tistih ustvarjalcev, ki v svojem delovanju združujejo različne vloge, se nam vseeno zdi pomembno izpostaviti, da je Majda Travnik Vode kljub nekaterim izvrstnim prevodom učbenikov in literarnih besedil pretežni del svoje kariere posvetila skorajda izključno literarni kritiki, v kateri se je izmojstrila tako rekoč do popolnosti.
Ob vsem zapisanem pa je verjetno največja odlika njenega opusa že omenjena dialoškost njenih besedil. Kritike Majde Travnik Vode literarnih del ne presojajo, temveč se z njimi pogovarjajo. Povsem nedvoumno je, da kritičarka obravnavanim delom dopusti, da se v njej naselijo in odmevajo, da ji razkrijejo svoje najbolj intimne globine, ki jih potem brez sodbe, plast za plastjo odstira pred bralcem kot povabilo, naj se tudi sam s svojo izkušnjo pridruži temu pogovoru. Prebiranje kritik Majde Travnik Vode je tako bogato popotovanje, vsak njen zapis pa estetska invencija, ki bralcu nudi enako presežno izkušnjo kot literatura sama. To pa je pravzaprav največ, kar si lahko drznemo želeti od literarne kritike.
Foto: Janez Marolt