SLOVENSKA LITERATURA V PRAGI
Danes, 28. 3., je v Pragi potekala slovesnost ob odprtju spominske plošče Zofki Kveder, slovenski pisateljici, publicistki in prevajalki. Obeležje je v sodelovanju z Veleposlaništvom Republike Slovenije v Pragi postavilo Društvo slovenskih pisateljev na pobudo Cvetke Bevc, dr. Alenke Jensterle Doležal in dr. Katje Mihurko. Zofka Kveder je v Pragi živela med letoma 1900 in 1906, v hiši na ulici Kamenická 656/56 v Pragi 7, kjer bo odslej nameščena spominska plošča, pa je avtorica živela v letih 1904 in 1905.
Zofka Kveder je prva slovenska pisateljica, ki se je preživljala le s pisateljevanjem, prevajanjem in urednikovanjem. Pisala je tudi v nemškem in hrvaškem jeziku ter sodelovala pri številnih nemških, hrvaških in čeških časnikih. Po njeni zaslugi so bila v tuje jezike prevedena tudi dela slovenskih avtorjev tistega časa.
Ob odkritju spominske plošče so spregovorile veleposlanica mag. Tanja Strniša, v imenu društva slovenskih pisateljev Mirana Likar Bajželj ter dr. Katja Mihurko, vodilna raziskovalka Zofke Kveder, profesorica na Fakulteti za humanistiko Univerze v Novi Gorici in vodja slovensko-češkega projekta »Transformacije intimnosti v literarnem diskurzu slovenske moderne (1890-1920)« v katerem je Zofki Kveder posvečene veliko raziskovalne pozornosti. Odkritja so se udeležili tudi predsednik Društva slovenskih pisateljev Dušan Merc, podpredsednik Marij Čuk, dr. Alenka Jensterle Doležal, predavateljica slovenske književnosti na Filozofski fakulteti Karlove univerze v Pragi, predstavniki kulturnega oddelka Prage 7 ter v Pragi in na Češkem živeči Slovenci ter drugi.
Foto: Veleposlaništvo RS v Pragi
Veleposlanica mag. Tanja Strniša je ob odkritju plošče Zofki Kveder poleg njenih izjemnih literarnih presežkov, s katerimi se je uvrstila v nacionalno zbirko Zbrana dela slovenskih pesnikov in pisateljev, izpostavila tudi pisateljičin boj za boljši položaj žensk v družbi: »Težka življenjska pot, po kateri je hodila Zofka Kveder, ni zaznamovala zgolj njene literarne zapuščine, temveč jo je oblikovala tudi kot vztrajno borko za pravice žensk. To je bil njen način življenja, njeno sporočilo, ki ga je potrebno slišati večkrat, tudi v današnjem času.«
Dr. Katja Mihurko, ki je tudi urednica Zbranega dela Zofke Kveder, je povedala: »Na Kamenicki je imela Zofka Kveder to, kar je dobri dve desetletji kasneje Virginia Woolf opredelila za osnovni pogoj, da ženska lahko svobodno ustvarja: imela je lastno sobo in lasten vir dohodka. Uresničila je svojo željo po pisateljski karieri, ljubezni in materinstvu, kar je še danes za marsikatero avtorico izziv ali zgolj želja. Četudi se danes in tukaj zdi, da sta za pisateljice lastna soba in lasten dohodek nekaj samoumevnega, temu ni tako ne v razvitem svetu in še manj na prostorih, kjer se ženske še vedno borijo za osnovne pravice. Zato moramo ohranjati spomin na Zofko Kveder kot umetnico in kot bojevnico za ženske pravice.«
Mirana Likar Bajželj je spregovorila v imenu Društva slovenskih pisateljev in poudarila, da je Zofka Kveder »v mestu ustvarila svoj prvenec, ki so mu sledila druga literarna dela, o katerih se danes učijo na univerzi, urednikovala je, si dopisovala in razpirala prostor za druge literate, saj je bil Cankar 1905. v Pragi uprizorjen z njeno pomočjo, obiskovala je kavarne, ateljeje in salone, se družila z glasbeniki, kiparji, literati, intelektualci. O kulturnem dogajanju v mestu je pisala za slovenske časnike. Njene teme so bile emancipacija žensk, družbeno-politično in kulturno dogajanje, ženske usode. V Pragi je postala mati, doživljala je ljubezensko srečo in razočaranja, predvsem pa je ohranjala svojo samostojnost in neodvisnost. Rasla je sama in pomagala rasti drugim. Selila se je večkrat, svoje spomine na Prago nam je zapustila v svojih delih. Ko je po šestih letih bivanja v Pragi mesto zapuščala, ni bila več tista mlada ženska, ki še ni napisala svoje prve knjige. Bila je uveljavljena pisateljica, urednica, prevajalka, publicistka, mentorica mladim, dramatičarka, mati. Praga je bila za Slovence vedno mesto, v katero so hodili rast, se navdihovat in ustvarjat, in tako je, sploh v brezmejni Evropi, še danes.«
27. in 28. 3. se v Narodni knjižnice Češke republike v Pragi odvija tudi mednarodna konferenca z naslovom »Transformacije intimnosti v srednje- in vzhodnoevropskih književnostih (1890–1920)«. Konferenco poleg knjižnice v okviru projekta Transformacije intimnosti v literarnem diskurzu slovenske moderne (TILDA), ki ga financirata slovenska (ARIS) in češka znanstvenoraziskovalna agencija (GAČR), organizirata še Inštitut za etnologijo ter srednjeevropske in balkanistične študije Filozofske fakultete Karlove univerze ter Raziskovalni center za humanistiko Univerze v Novi Gorici, vodilni partner v projektu.
27. 3. 2024 se je v Národni knjižnici Češke republike odprla razstava Slovenska literarna moderna v češkem okolju. Razstavo so organizirali Filozofska fakulteta Karlove univerze, Univerza v Novi Gorici in Narodna knjižnica Češke republike – Slavistična knjižnica. Trajala bo do 30. 4. 2024. Razstavo so skupaj s sodelavci iz Narodne knjižnice Češke republike pripravili: dr. Alenka Jensterle Doležal in Dajana Vasiljević iz Karlove univerze, dr. Katja Mihurko, Darko Ilin, dr. Ivana Zajc in dr. Primož Mlačnik iz Univerze v Novi Gorici .
Razstava obravnava fenomen slovenske literarne moderne s poudarkom na njenih ključnih osebah in načinih vplivanja na njihovo delo v češkem okolju, osrednja pa se predvsem na recepcijo njihovega dela v češkem okolju. Posebna pozornost panojev in tudi vitrin v okviru razstave je posvečena recepciji opusa Ivana Cankarja in fenomenu multikulturne pisateljice Zofke Kveder v češki kulturi. Razstava tako priča o bogatih slovensko-čeških kulturnih odnosih na prelomu stoletja in v začetku 20. stoletja, ki trajajo še danes.
Na literarnem večeru 27. 3. 2024, ki ga je organizirala dr. Alenka Jensterle Doležal, so na Filozofski fakulteti Karlove univerze svoja literarna dela udeležencem konference in študentom brali Marij Čuk, Mirana Likar Bajželj in Dušan Merc.
