POSLANICA OB DNEVU POEZIJE 21. 3. 2025

»Kaj naredi besede pesem,« se v zagovoru izbora v antologiji Orfejev spev sprašuje pesnik Milan Jesih. Nekaj vrstic pozneje sam odgovori: »Pesem je lahko močna, lahko plašna, lahko je modra ali naivna, lahko je lepa; in mila in silovita je lahko, in krotka in surova je; in tekoča in zatikava; dobra je, če poje, in dobra, če laja.«

Zadošča pozorno prisluhniti melodiji jezika v odgovoru. Poslušati, kako si besede sledijo, kako zdrsijo z jezika, kako jih nosi dih, kje je napetost med besedami, kje se pri glasnem ali tihem branju sproži tok elektronov in naježi kožo. Slišati – predvsem sebe, zaupati svojim zaznavam, svojim čustvom. Bralec ali bralka si mora dovoliti, da postane rezonančna omara za glas pesmi. »Besede drhtijo, če so prave,« pravi Tomaž Šalamun.

Kar se zgane, je čut za pristno, za resnično, ki je v vsakem od nas. »Pesem je najbolj zgoščen in silovit način, kako govoriti resnico« – čeprav je resnica, najsi je pisana z malo ali veliko začetnico, problematična beseda, saj ni ena sama stvar, temveč »naraščajoča zapletenost, kompleksnost našega človeškega obstoja«. V takšni resnici je dovolj prostora za vsakogar, za vse.

Kar prepoznamo kot pristno, je naša skupna človeška izkušnja. Skozi branje pesmi se učimo  poslušanja in sprejemanja drugih in sebe. Še celo svoje sence. Če so besede dovolj močno skupaj spete, lahko posredujejo tiste izkušnje, ki se izmikajo razumevanju. Zato potrebujemo pesmi, najsi so mile ali surove, čudeži ali eksplozije, ali le »dnevnik morske živali na kopnem, ki hrepeni, da bi poletela v zrak«. Napačnih odgovorov ni, so le točno postavljena vprašanja.

Pesmi še kako potrebujemo v temi, sredi senc, svojih ali teh, ki se, kakor se zdi, tudi v tej sončni pomladi gostijo v strašljiv mrak na obzorju sveta. Pesem nas ne poveže le z našim telesom, ozemlji nas in nas skozi čudež jezika poveže z občestvom, ki mu pripadamo. Odvzame lahko strah, bolečino, brezup. Vanjo je mogoče ujeti in shraniti svetlobo, njeno hipnost in brezdanjost. Sredi teme daje pogum in nas opominja, »da ni brez čarov ta strašni svet, ni brez juter, zaradi katerih se je vredno zbuditi«.

Veronika Dintinjana