Poslanica predsednika DSP ob svetovnem dnevu poezije 2020

Nikoli ni čas za poezijo. Čeprav je vedno in povsod prisotna. Ptički in ptičice, temni oblaki in sonce, pa ljubezen in trpljenje, pa radost in poslanstvo, pa ljubezen, oh ta večna tema poezije, pa krivice sveta, pa upanje, pa usode ljudi, pa podnebje, pa bolezni, pa onesnaženo okolje, vse je tukaj. Brez ali z rimo, brez pesniških sredstev in umetnij, je samo tukaj, vedno, od nekdaj in vedno in za zmeraj.

Ali se da upesniti ta svet, ali se da o njem pisati pesmi, o naši intimi, o našem odnosu do drugih. Kaj pričakujejo bralci poezije? Ali nas niso povaljali po blatu preproščine tviti in drugih, drobnih simptomatičnih sporočil, ki govorijo, da se da svet skomprimirati, stisniti, sprešati, oklestiti, ponižati, strniti v nekaj besed, v politično formo, v tehnološko pokvarjen haiku.

Če ne beremo poezije, smo prepričani, da se da danes razumeti samo toliko in nič več, kot tisto, kar je zapisano v telefonskem sporočilu nobenega oksimorona, nobene metafore (smo svet brez duha in metafore, smo svet eliptičnih stavkov in idej, zadrgnjeni in zadavljeni v vsakdanjost, v kateri pač ni videti nič poetičnega – glavni dosežek je neka okrogla rumena spaka, ki se smeji ali joče na koncu sporočila). Je to vse, kar še zmoremo in kar še razumemo?

Je poetičnost tega sveta, globalnega sveta, ne našega majhnega in ubornega, univerzalna in se je ne da preseči? Težko ali skoraj nemogoče v realnosti. Kaj je v poetičnosti otožnih in obtožujočih pogledov lačnih ljudi, preganjanih, brezdomcev? Ena sama žalost, ki je nihče od nas noče prebrati.

Kaj je poetičnega v raztrganih, lačnih in zlorabljenih otrocih, ki brskajo po smetiščih, ki so žrtve samo zato, ker so živi. Nič drugega kot groza. Danes biti pesnik o grozi?

Kdo upesni njihov svet? Ali ga morda oni sami sebi? Zanje je svet krivičen, za nas je nor, zanje je svet grd, umazan, gol in lačen, za nas pa je samo vprašanje, ali nam je kaj zmanjkalo v hladilniku. Biti pesnik v Evropi, v Sloveniji? Videti in bivati v sanjskem svetu, našem, bogatem, sitem za vse one, druge, nemočne in preganjane in lačne in ponižane, je prijetno – zato nam treba brati poezije.

Ali pa premoremo to moč, da vse naše banalnosti, oslarije, kozlarije, traparije sitih riti zmoremo prenesti v metaforo in si jih razložiti kot šalo na račun našega bivanja? Z našim vsakdanjim življenjem se odrekamo poetičnosti sveta med ljudmi, ljubezni, radosti nad lastnim bivanjem. O tem ne dvomim.

Poezija je verjetno trdo delo, zahtevno branje, poezija ni samo videti, slišati, razumeti, je tudi prebiti se skozi.

Mogoče je najlepša poezija tista, ki je ne razumemo. In nas zato rani in nas obtožuje. Od nje se obračamo z gnusom, ker smo sokrivi. Ne samo poezija v materinem jeziku vsakdana, predvsem v nam tujem jeziku, je prava podoba sveta. Svet v tujem jeziku, v jeziku poezije, je realen, ker nas ne muči s pomeni in iskanjem smisla, resnic, očara nas z melodijo, očara nas z nerazumevanjem, s svetom, ki je zaradi jezika lep, ker ne vemo, ali ga občuduje ali ga zaničuje, ali ga opisuje ali mu umiva noge ali mu nastavlja svoje lice, da ji zaradi težnje povedati resnico prisoli klofuto. Ali pa za poljub, lahko judežev poljub …

Nič ne vemo, nič ne razumemo. Zato smo srečni. Vemo, da je nekdo nekaj ustvaril, da je napisal in da zveni kot poezija. Osnovna naravnanost naj bo k poeziji, k temu da svet interpretiramo kot poezijo, lahko tudi kakor sramotilno pesem, kakor gloso, kakor odo umazani stvarnosti, kakor tožbo ali kakor obtožbo. Svet v poeziji pač ni samo nerazumljiv, je tudi razgaljen.

Mar ni poezija najmanj bizarno sporočilo o tem svetu in o nas samih – da ga ne razumemo, da ga niti ni treba razumeti. Vedeti je treba, da je sam po sebi pravzaprav samo poezija. Z enim samim ugovorom, celo krikom in svarilom in obtožbo – ne uničujte vendar življenja ljudi in ne ponižujte jih in ne pobijajte jih. Oni so del poezije in nas samih.

Dušan Merc

predsednik DSP