Poslanica predsednika DSP ob mednarodnem dnevu maternega jezika

Vse velike in slavnostne besede so zaman, vse svečane in goreče zaobljube so zaman, vsi trenutki iskrene skrbi so povsem odveč, vsa duhamorna ljubezen je odveč, tudi goreča zaklinjanja, da ljubimo materinščino, so odveč. Izražajo skromnost, bojazen in hinavščino, podrejenost, ker so to samo oblike samotolažb in zavajanja in strahu, če ne obstaja odgovor na tisto osnovno in temeljno spraševanje – kdo smo, kje smo in kaj hočemo.

Po sto in nekaj letih smo slovenščino vendarle razvili v orodje za delovanje lastne nacionalne države. V slovstvu in šolstvu ter v vsakdanji rabi z nastajanjem države in z vsakdanjo rabo smo utemeljili slovenščino, to našo materinščino, kot jezik znanosti, umetnosti, filozofije, prava, jezik medsebojnega komuniciranja, časnikarski jezik, jezik modernih medijev.

Pa vendar …

Opozorilo, da je v slovenskem šolskem sistemu s slovenščino, ki je učno sredstvo in princip in ki jo tako opevamo, tako ljubimo, smo ji tako življenjsko zavezani, nekaj zelo narobe;

da postaja samo drugi učni jezik, da namesto srbohrvaščine ali hrvaško-srbskega jezika, če bi ostali v Jugoslaviji, dobivamo drugi poučevali jezik, angleščino; tako da ne šolarji ne dijaki ne študentje ne zmorejo več brati in ne pisati daljših sporočil v slovenščini; da hoče naša intelektualna smetana pisati svoje dosežke samo v angleščini; da vodilne skupine v nekdaj naših odličnih podjetjih kot uradni jezik in jezik sporazumevanja srednjega strokovnega kadra uporabljajo angleščino, slovenščino pa verjetno samo še v proizvodnji in skladiščih; da se jezikovna sporočila, ki bi naj bila sporočena v slovenščini, pretvarjajo v likovne podobe, spremljajoči jezik pa je latovščina vsakdana; da je jezik mnogih javnih poročevalcev zvočno in vsebinsko tako siromašen, da sporočilom odvzema vsakršno vsebinsko moč in da se zdi, da je slovenščina jezik izrazne in vsebinske siromaščine; da naši športni novinarji, posebej očitno pri nogometu, uporabljajo pri prevajajo v slovenščino fraze in besede iz jezikov nekdanje skupne države; da ostali športni novinarji siromašijo slovenščino s tako slabim strokovnim in vsebinskim uvidom, da nas lahko bolijo ušesa itd.

Materinščine ni potrebno ljubiti in se grabiti za srce in pretakati solz in kremžiti obraza, ko zaslišimo nacionalno himno. Potrebno jo je le uporabljati, tudi izrabljati, dopolnjevati, spreminjati, treba je v njej vsak dan od jutra do večera sanjati, govoriti in pisati. Ni je treba zanemarjati, potiskati v kot, kakor da je dekla tujim gospodarjem v svojem domu, jo omalovaževati in se je celo doma sramovati.

Ne, tega nam pa res ni treba.

Predsednik DSP Dušan Merc