Poslanica predsednika DSP ob svetovnem dnevu knjige in avtorskih pravic 2022
Oblike sporočil in komunikacij med ljudmi so se v nekaj letih temeljito spremenile, se intenzivirale in preoblikovale, skrajšale, postale bolj ekonomične, manj poetične. Posebno zanimivo pa je, da so postale nujne, razpršene med mnogo prejemnikov. Če bi po starem poštnem načinu morali distribuirati vsa ta sporočila, vse te kontakte, bi seveda pošte morale kar za nekajkrat povečati svoje kapacitete. Ker pa imamo moderna sredstva komuniciranja, pošte skorajda propadajo.
Literatura, tudi druge zahtevnejše oblike komunikacij, ki so vezane na pisano besedo ali pa samo na knjigo, pa so ostale v svoji podobi in v načinu uporabe enake. Sporočila, ki jih posredujejo knjige, so ostala neokrnjena in jih ni možno zamenjati, ne da se jih stisniti na nivo navadnega binarnega sporočila – ali prideš ali ne prideš, ali si pacek ali bedak, kaj se pa greš, kaj ne veš, kdo sem itd. Duhovitost je redka, podlost pa niti ne. Vsekakor pa knjige, ki so posebna oblika komunikacije, od bralca zahtevajo več kakor vse, kar se pošilja po modernih poteh med ljudi. Morda se je, vsaj glede na brezmejno število porabnikov vseh komunikacijskih poti, število bralcev zmanjšalo, njihov način percepcije sveta v knjigah pravzaprav pokvaril, se zreduciral.
Mogoče zato moč knjige upada, mogoče je to samo videz. Dejstvo je, da je knjiga še vedno tržno blago, da kupec najde knjigo in knjiga kupca, da obstajajo veliki sejmi, ki so namenjeni trženju knjig. Tudi pri nas. Še vedno obstaja industrija, ki producira knjige, in še vedno je nekdo plačan za to, da knjigo napiše, jo oblikuje, natisne in spravi med ljudi.
Neposredni predmet, kot je knjiga, ima svojo tržno kalkulacijo, drugače se z njo ne bi nihče ukvarjal, njena cena je zaščitena, je oblika kapitala. Medtem pa tisti, ki knjigo ustvarijo v njenem temeljnem smislu, te pač ne tiskajo in ne prodajajo, plačila za svoje dejanje pogosto ne morejo uveljaviti ne glede na tržno vrednost izdelka. Gre za ustvarjalce, ki v primeri z vsemi ostalimi, ki sodelujejo pri nastanku knjige, nimajo posebne moči. Da lahko svoje »delo« prodajo, morajo sprejeti celo serijo pogojev, da dobijo minimalno plačilo zanj. Prepustijo ga na milost in nemilost, dajo na razpolago za vse možne oblike prodaje, pretvorb in sprememb.
Avtorske pravice, tudi najmanjše, so področje, kjer se kraja in ropanje najlažje izvedeta. Začne se pri eksistenčni stiski avtorja, nadaljuje se z nedovoljeno, tatinsko reprodukcijo, s pogodbo, ki je nepoštena, z oblikami reprodukcij, ki si jih avtor niti ne predstavlja itd.
Dan knjige in avtorskih pravic je pravzaprav dan, ki je podoben kovancu, ima dve plati, je dan, v katerega se všteje tudi noč, tema. Če je to isti dan, potem lahko mirno rečemo, da, knjige da, absolutno, nedvomno, hvala bogu, vedno smo za. Ko gre za avtorske pravice, pa seveda čakamo, kdaj se bo kaj lepega zasvetlikalo tudi v temnem delu dneva.
Dušan Merc, predsednik DSP
