POSLANICA OB SVETOVNEM DNEVU KNJIGE 2024
Tone Peršak: Poslanica ob Svetovnem dnevu knjige 2024
V zadnjih dneh pred svetovnim dnevom knjige spet prebiramo vesti, da v gospodarsko in vojaško najmočnejši, domnevno najnaprednejši državi sveta iz šol in šolskih knjižnic iz moralističnih in še kakšnih razlogov spet odstranjujejo knjige; tudi dela največjih avtorjev, nobelovcev, dobitnikov bookerja in drugih nagrad! Ravno tako ni mogoče prezreti, da v številnih državah knjige nič manj pomembnih avtorjev niti ne smejo iziti ali jih prepovejo po izidu, umaknejo s trga in tudi uničijo, če se avtorjem in založbam vseeno posreči kakorkoli prelisičiti cenzuro in knjige natisniti. A tudi v Sloveniji je še živ spomin na čase, ko so tod iz verskih in moralističnih ali političnih razlogov gorele grmade knjig.
Vse to kljub temu, da so knjige vseh vrst, leposlovne, filozofske, strokovne ali znanstvene, po eni strani temelj in vzgib in po drugi strani simbol, zaščitni znak civilizacije, ne le novoveške, temveč tudi predhodnih civilizacij. Seveda knjige v vseh znanih oblikah, od epa o Gilgamešu, zapisanega na ploščicah iz gline, do knjig v obliki digitalnega zapisa v bralniku; čeprav je za večino arhetip knjige knjiga, natisnjena na papir, s katero se lahko družimo sedé za mizo, ležé na kavču, na postelji ali na plaži, predmet, ki ima svoj vonj in ga je mogoče otipati, listati, in ki že z naslovnico v knjigarni omogoči prvi vtis o sebi, pritegne ali ne pritegne našo pozornost. Knjiga je, ko je po iznajdbi tiska postala dostopna vsem, ki so že znali brati, takoj spodbudila dotlej nesluteni razvoj na vseh področjih in še zlasti na področjih književnosti, filozofije, znanosti, skratka na področjih duha. Razvoj je bil z uvajanjem šolstva, ki je skupaj s knjigo omogočilo rast deleža pismenih do skoraj sto odstotkov v 20. stoletju, vedno hitrejši. Zato je 20. stoletje bilo stoletje izjemnega razcveta književnosti po vsej Evropi, v obeh Amerikah in drugod in tudi izjemnega razvoja znanosti in tehnologij vse do danes, ko je razvoju že nemogoče slediti. Knjiga, zlasti leposlovna, je civilizacijski skok omogočila ne samo zato, ker omogoča pretok informacij in podatkov od možganov do možganov, temveč tudi, ker branje usposablja ljudi za sprejemanje vedno novih informacij in znanj, spodbuja njihovo radovednost in tudi ambicioznost, njihovo željo po primerjanju z zgledi in odkrivanju novega. Hkrati pa spodbuja in razvija zmožnost empatije bralcev in njihovo sposobnost za sočutje do oseb iz romanov, povesti, kratkih zgodb ali dram in, ob branju poezije, lirskih subjektov, kot sočutenje njihovih čustev, travm ali veselja in radosti. Zato branje bralce usposablja za empatijo do drugih in sočutje s tudi manj znanimi, nemara drugačnimi ljudmi, z drugače usmerjenimi in mislečimi, s pripadniki drugih narodov in ras. In zato je knjiga spodbudila tudi zavest o tem, da imamo vsi ljudje enake pravice, tudi pravico do svobode. Obenem pa se bralec ob branju tudi uči, ne da bi to zahtevalo posebni napor ali energijo, spoznava nove in različne ideje in teorije ter razmišlja o njih, razvija svojo zmožnost prepoznavanja stisk drugih ljudi in, sedé doma, spoznava druge dežele, druge čase in navade ter kulture.
Kljub vsemu temu se v zadnjem času zdi, da zlasti možnosti, ki jih ponujajo in vsiljujejo nove tehnologije, in z velikimi koraki nastopajoča umetna inteligenca, ogrožajo knjigo. Vse bolj je jasno, da je s številnimi možnostmi manipulacije z ljudmi ogrožena kakovost doživljanja sebe in sveta, ki jo človeku omogoča knjiga, ker omenjene tehnologije ponujajo na videz veliko lažje možnosti doseganja enakega zadovoljstva, kot je užitek ob branju dobre knjige, ob tem pa zanikajo pomembnost doživetja ter užitka ob branju. Učinki tega delovanja preko družbenih omrežij in manipuliranja zlasti z mladimi so že vidni, predvsem kot upadanje bralne pismenosti mladih in bralne kulture vseh ter seveda kot upadanje števila bralcev in kupcev knjig. Zato je z vidika ohranjanja pridobitev civilizacije in humanističnega izročila te civilizacije, z vidika družbe kot skupnosti in z vidika ohranjanja jezika kot ključnega dosežka vsake nacionalne kulture tako pomembno, da se vsi, vsaj potencialni bralci in najvišji politični odločevalci spet zavemo pomena knjige tako za posameznika kot za družbeno skupnost v celoti.