POSLANICA BORISA PANGERCA OB SVETOVNEM DNEVU MATERNIH JEZIKOV

POSLANICA OB SVETOVNEM DNEVU MATERNIH JEZIKOV

Lubi Slovenci in Slovenke,

v zahodnem in čezmejnem primorskem osrčju slovenskega kulturnega in etničnega prostora se prav dobro zavedamo, kaj pomeni ohranjati dediščino svojih dedov in očetov in ljubiti materni jezik. Ta ljubezen je gotovo večplastna, kadar se zavemo, da živimo v sozvočju več maternih jezikov, saj je bila prva beseda izrečena v domačem govoru, v narečju in je bolj kot razum nagovarjala srce. Knjižna slovenščina, ki je sad uma in razuma, pa je naš skupni materni jezik, s katerim smo kot narod poenoteni in iz katerega raste naša omika in naša kultura.

Vsaka primorska mati, ki je v prejšnjem stoletju, v času črnega terorja, z vztrajnostjo in ljubeznijo dojila svojega otroka s slovensko besedo, bi si zaslužila spomenik. Slovenski materni jezik je bil v fašističnem dvajsetletju ne samo prepovedan, temveč zasramovan in obsojen na smrt in tisti, ki so si upali spregovoriti po slovensko, so bili preganjani, psovani, opljuvani in klofutani. Etnično čiščenje, na katerega smo bili obsojeni Slovenci v Julijski krajini v času fašizma, je pustilo globoko bolečino v kolektivni zavesti, ki sega še v današnji čas in iz nje še ni izkoreninjena. Pa smo obsodbi na izginotje navkljub – obstali. Zato smo na materni jezik tako občutljivi, zato smo nanj tako navezani in z njim živimo, sicer bi se razgradili v tujem okolju. Mi z maternim jezikom ustvarjamo, sicer bi postali folklora. Mi z maternim jezikom obstajamo kot narod. Tudi umirali smo zanj. Naši grobovi in spomeniki pričajo o darovanju naših žrtev za ohranjanje maternega jezika na svoji domači zemlji. Zato ga ljubimo, neizmerno in predano. V njem se pogovarjamo, pišemo, prepevamo, recitiramo, plešemo, praznujemo, se igramo, čustvujemo, se ljubimo, se smejemo, se jezimo, včasih jokamo in tolažimo. Žal včasih tudi sovražimo … Besede lahko ranijo, včasih še bolj kot udarec. Sam čutim, da materni jezik ni prikladen za nasilje, saj ga dojemam kot nežen, topel in pomirjujoč objem. Kadar te nagovarja, si vedno kakor otrok, ki je potreben materine besede, da se v njej počutiš varnega. In ni boljšega zatočišča za dušo in srce in za tvoje bivanje kot je materni jezik. Žal moramo pošteno priznati, da se v maternem jeziku dogajajo tudi krivice. Vse bolj pogosto se moramo boriti proti sovražnemu govoru, ki je prisoten tako v našem vsakdanjem življenju kot tudi v javnem diskurzu.

V političnih, družbenih, kulturnih in gospodarskih okoljih, ki zemljepisno ne pripadajo matični domovini, pa je materni jezik vsak dan ogrožen. Za nas, ki v takšnem okolju živimo, delamo in ustvarjamo, je še posebej pomembno, da ga čuvamo, gojimo in zanj skrbimo kot za svetinjo. V takšnem okolju ni vedno samo po sebi umevno, da je slovenščina vsem v zibelko položena materinščina. To dobro vem iz svoje skoraj tridesetletne profesorske prakse na nižji srednji šoli, kjer sem v razredu poučeval kar nekaj dijakinj in dijakov, ki so izhajali iz mešanih družin: mati Italijanka, oče Slovenec ali obratno. V katerem jeziku so spregovorili prvo besedo? Največkrat univerzalnem, kajti mama je mama tako v slovenščini kot v italijanščini. In potem? Potem nismo veliko razpravljali o tem, saj si dijakinje in dijaki niso postavljali tega vprašanja: zanje je bilo naravno, da so v šoli govorili slovensko, doma pa slovensko in italijansko. Na tem bogastvu pa sem kot pedagog gradil njihovo osebnostno rast. Nisem pa nikoli pozabil poudarjati, da moramo, ker živimo izven meja matične domovine, biti do slovenskega jezika posebej pozorni, saj je kot otok, ki ga obdaja morje italijanščine.

Bevkov kaplan Martin Čedermac je v svoji zadnji pridigi na prižnici v Vrsniku tako dejal svojim duhovljanom, ko jim je črna oblast izgnala slovenski jezik iz cerkve: V tem hramu bo morda za dolgo utihnila molitev v našem jeziku. Hudo mi je, ko vam moram to povedati in srce se mi krči. Toda, prosim vas, eno vas prosim, rotim vas! Oklepajte se svojega jezika z enako ljubeznijo kot svoje zemlje! Ne dajte si ga vzeti! Čuvajte ga doma, kot lučko, da vam ne ugasne.

Lubi Slovenci in Slovenke, z ljubeznijo do jezika se udejanja ljubezen do naroda. Ljubezen do jezika in do naroda sta najvišji izraz ljubezni do domovine. Večina v njej živite, nekateri se je oklepamo, ker je to naša matična domovina. Težko mi je v duši, ko slišim, da je pojem slovenstva danes v matici zapostavljen. Nekateri ga postavljajo kot nacionalizem in kot ideologijo, ki je nevredna sodobnega človeka. Ljubiti svoj materni jezik in svoj narod ne pomeni sovražiti maternega jezika soseda in njegove narodnosti. Spoštovanje drugačnosti je najvišja etična stopnja omikanega sožitja, ki jo je Prešeren strnil v vzklik: Ne vrag, le sosed bo mejak!

Moj materni jezik je moje dostojanstvo, moja pokončnost in moj ponos. In moj nasmeh, ko izpovem: Slovenec sem!

Boris Pangerc

Dolina (Trst), 21. februarja 2025