TRIJE SONETI BORISA A. NOVAKA OB SVETOVNEM DNEVU POEZIJE 2025

Boris A. Novak ob letošnjem Dnevu poezije

Pesnik Boris A. Novak je avtor bogatega pesniškega opusa; med tridesetimi njegovimi pesniškimi knjigami za odrasle in otroke še posebej izstopa ep Vrata nepovrata, kjer v treh knjigah (Zemljevidi domotožja, 2014, Čas očetov, 2015, in Bivališča duš, 2017), v 45.000 verzih na 2.300 straneh izvorne izdaje založbe Goga Novak upesnjuje tragično zgodovino svojih prednikov v peklu 20. stoletja. Priljubljene so njegove pesmarice pesniških oblik Oblike sveta (1991), Oblike srca (1997) in Oblike duha (MK, 2016), kjer na komunikativen način in z lastnimi primeri razlaga 220 pesniških oblik na 530 straneh.

Velja omeniti pri nas neznano dejstvo, da je bil Boris A. Novak član delovne skupine UNESCA, ki je na sedežu te agencije Združenih narodov v Parizu decembra 1999 sprejela sklep, da naj se 21. marec razglasi za Svetovni dan poezije. Novakovo članstvo v tem odboru je posledica njegovega tesnega sodelovanja z UNESCOM v letih jugoslovanskih vojn, ko je Novak kot predsednik Slovenskega PEN-a organiziral humanitarno pomoč za begunce iz vseh krajev nekdanje Jugoslavije ter za pisateljske kolegice in kolege v obleganem Sarajevu. Bila je to največja humanitarna akcija v zgodovini Mednarodnega PEN-a, svetovne pisateljske organizacije.

            Kot pesnik je Boris A. Novak letošnjo slovensko poslanico ob svetovnem Dnevu poezije izrazil v pesniški obliki, s tremi soneti iz cikla Ars poetica.

Boris A. Novak

         Iz cikla ARS POETICA

MOJ DVOJNIK

Imam dvojnika. Medtem ko se jaz,

nečimrn kot sem, kažem očem sveta,

on sedi doma in gara, gara, gara …

Moj zvesti suženj, moj nikomur znan obraz.

Priklenem ga za mrzel radiator

in v skodelico nalijem vode

(da ne umre od žeje). Luč svobode

dolgujem njemu, ki je moj gladiator.

Jé malo, hvaležen za suh kruh in mrk pozdrav.

Spi malo, le po nekaj ur na noč.

Ko jaz omagam, mi priskoči na pomoč.

On je tisti, ki piše; jaz le podpisujem.

Zdaj je v zadregi zardel. Moj intimni tujec,

moj dvojnik. Rad bi ga malo bolje spoznal.

HVALNICA JECLJANJU

                                                                        (repati sonet,

                                                                        ve povedati profesor v meni)

Priznam: težko pišem. Le jecljam.

Jaz, pesnik, mojster klasičnih oblik,

profesor verza. Bilo bi me sram,

če bi študentje vedeli. A dotik

peresa in papirja me paralizira.

Nerodno raste pesem iz tišine.

Kot da je ob popolnosti beline

drget črk le napaka. Sled nemira.

Vsak verz se moram šele naučiti

pisati. Kot da se učim hoditi.

In ko se naučim, ko dokončam

to pesem, je to znanje le dim. Slepota.

Pri novi pesmi ne pomaga. Spet sem sam.

Spet se učim hoditi. Spet jecljam.

In ravno to je največja lepota.

HVALNICA ČAKANJU

Ne bodi nepotrpežljiv. Navadi

se čakanja. Kaj je stih? Blesk pomena

na konici hipa, na konici zvena.

Žareči zvok, zavit v molk. Vadi

prisluškovanje: iz tišine vznika

in vanjo spet ponika tihi stih.

Ta ritem, ki povzema krvotok in dih.

Odmev neizrekljivega dotika.

Osnovno vprašanje je, kako

prenesti molk. Kako zdržati čas

brez pesmi, ne da bi znorel? Oko

zaman strmi v bel papir. Te bo glas

odrešil? Tvegaj. Čakaj. Pesem je brezdanja.

Umetnost pesništva je dar čakanja.