Odisejevo zatočišče 3 (2023-24) – Slovenski rezidenti se predstavljajo

V sklopu natečaja za sodelovanje pri rezidenčnem programu v letu 2023–2024, ki je del projekta Odisejevo zatočišče 3 (The Ulysses’ Shelter 3) je tričlanska komisija, v sestavi Kristina Kočan, Nataša Čebular in Tomo Podstenšek, izbrala štiri slovenske kandidate, ki se bodo udejstvovali v rezidenčnem programu v letu 2023–2024.

Na DSP je prispelo 12 vlog in izbrani so bili naslednji štirje kandidati:

Kaja Teržan

Kaja Teržan (1986, Slovenija) je odraščala v Škofji Loki in Stockholmu. Študij umetnostne zgodovine in sociologije na Filozofski fakulteti v Ljubljani je predhodno prekinila in se preusmerila na širše področje sodobno-plesne performativne prakse. Leta 2015 je pri Centru za slovensko književnost izšel njen pesniški prvenec Delta, ki je bil tudi nominiran za Veronikino nagrado 2016. Leta 2018 je sledila pesniška zbirka Krog, ki je bila nominirana za nagrado kritiško sito. Zanjo je prejela Jenkovo nagrado. Leta 2021 je pri isti založbi izšla njena tretja zbirka Nekoč bom imela čas. Na pobudo Centra za slovensko književnost je s svojo poezijo sodelovala na mednarodnih prevajalskih delavnicah na Dunaju in v Kostariki. Trenutno je svojo ustvarjalno motivacijo preusmerila v pisanje krajših zgodb, ki gradijo obsežnejše prozno delo, ki bo izšlo v letu 2024 pri založbi KUD Police Dubove. V istem letu bo pri založbi Mladinska knjiga, v zbirki Čebelica, izšla njena knjiga poezije za otroke.

IZ RECENZIJ:

Delta (CSK, 2015)

»Tako se njen prvenec Delta zdi kot tok, zamrznjen v čas, a obenem je zaradi slogovne razgibanosti in svežine, kakršno ima ledena voda na peklensko vroč dan, prava plešoča in premikajoča se zbirka.«

Veronika Šoster iz kritike Nikoli se ne izliješ v isto delto dva krat, LUD Literatura, 2016

»Pesmi so tudi nekakšne impresije manjših ljubljanskih kotičkov; retorika prostora je prepričljiva, saj z vtisi iz narave, sprehodov tvori posamezne podobe-impresije, ki so kot fotografije določenih urbanih in ruralnih točk.«

Tonja Jelen iz kritike Kaja, tebe je treba bilo, Mentor, 2016

Krog (CSK, 2018)

»Tema doma in iskanja doma se z vso eksistencialno in pesniško ostrino pojavi v zbirki Krog: najprej na ravni že omenjenega iskanja »prostora zase«, potem pa tudi iskanja »prostora v sebi«. Telo, ki je v Delti še delovalo močno in gibko, tu postane »prepišno telo« – zadnja opora neke po trdnosti hrepeneče subjektivitete tako razpada in razpade pred bralčevimi in bralkinimi očmi. Vse, kar ostane, so različni govori.«

Peter Semolič iz refleksije Telo in beseda telo (O poeziji Kaje Teržan), Poiesis, 2019

Nekoč bom imela čas (CSK, 2021)

»Pesnica ostane ostra in odločna borka, ki se ne pritožuje, ampak pokončno prečka premolke in pristranskosti. Kot nastrojeno neposredna in neodvrnljiva govorka naposled ponudi pomenljivo nadaljevanje naslovnega predikata. Skrajno jasno pove: Nekoč bom imela čas. / Z vseh koncev ga bom napraskala skupaj / in se kopala v njem. Kajti kljub gibkemu preskakovanju med odmerjenimi prostori spotoma potrdi: Nemogoče je obvladati prostore, četudi si tekoč kot čas.«

Martina Potisk iz kritike v Delu, 2022

»Nekoč bom imela čas je odločna zbirka, skrajno uporna in skrajno zavezana poeziji kot načinu biti. Bolj kot upesnjena teorija relativnosti je pred nami praksa relevantnosti. Izbojevana in sprejeta navzočnost: »Življenje me ljubi, vem. / Vse njegove zavrnitve / uokvirjajo prostor, ki me potrebuje.« Napočil je čas njenega prostora, sedanjost ni več zamik.«

Diana Pungeršič iz refleksije na zavihkih knjige, 2021

Ivan Antić

Ivan Antić (1981, Srbija) je pisec kratkih zgodb, pesnik in prevajalec. Študiral je filozofijo in književnost v Beogradu in Ljubljani. Objavil je knjigi kratkih zgodb Tonus (Prvenec Matice srpske, 2009) in Membrane, membrane (Kulturni center Novega Sada, 2016). Tonus je preveden v grščino (Vakxikon, Atene, 2021), Membrane membrane v slovenščino (Cankarjeva založba, Ljubljana, 2020), posamezne zgodbe pa so prevedene v angleščino, nemščino, poljščino, romunščino, makedonščino in albanščino ter vključene v številne antologije, med drugim tudi v Iz jezika v jezik (Ljubljana, 2014). Pesem Veter then cash je bila uvrščena v slovensko antologijo Beseda upora (2022). Prevaja književnost in humanistiko iz slovenskega jezika (Zajc, Blatnik, Šalamun, Hrs Pandur, Sinanović idr.). Za prevod pesniške zbirke Daneta Zajca Dol dol je prejel nagrado Miloš N. Đurić Srbskega društva književnih prevajalcev za najboljši prevod leta 2020. V Sloveniji je sodeloval na festivalih Vilenica, Literodrom in Poetry at the Crossroads, na številnih branjih v organizaciji kolektiva IGNOR in drugih literarnih dogodkih. Od leta 2012 živi v Ljubljani.

IZ RECENZIJ:

Tonus (Srbska matica, 2009)

»Poetična in literarnozgodovinska zavest, pa tudi sposobnost, da se zgodba sama pripoveduje na vznemirljiv način, z dihom in brez pretiranega vika in krika, so vse lastnosti, ki Antića ločijo od prozne produkcije njegove generacije. Antić je spretno prekrmaril med Scilo naivnega in romantičnega pojmovanja pisatelja kot Pisatelja in Karibdo enako pogubne iluzije pisatelja kot družbenopolitičnega delavca in opravil to, kar je naloga literature vseh časov – podati relevantne epohalne odgovore na temeljna eksistencialna vprašanja in probleme.«

Marjan Čakarević

»Zgodbe lahko opredelimo tudi kot miniaturne romane. Med prebiranjem zgodb si ne moremo kaj, da se ne bi spomnili besed Albaharjeve gospe Milovanović: »Škoda le, da so njegove zgodbe tako kratke. Človek je ravno dobro stopil vanje, postal njihov del in že je pri izhodu.« Ne moremo si kaj, da se ne bi spomnili njenih besed, vendar se z njimi tudi ne moremo strinjati, saj Antić ni storil nobene škode, prav nasprotno. S to knjigo je v srbsko prozo vnesel povsem novo senzibilnost, in če obstaja zlato pravilo za pisanje zgodbe, ga je našel. Našel pa je tudi rešitev pred klepetavostjo in banalnostjo, in sicer v pravem razmerju besed in tišine.«

Jovana Davidović

Membrane membrane (Cankarjeva založba, 2020)

»Antićeva proza zdravi z izjemno premišljenostjo in spontano občutljivostjo. Ne zdravi v smislu pozabe, temveč je opozorilo, ki ni grobo, nasilno ali avtorasistično, kot se pogosto dogaja v naši regiji, temveč je zdravilno, ker vsebuje pisateljevo pozvanost v najboljšem pomenu besede.«

Muanis Sinanović

Nežka Struc

Nežka Struc (1987, Slovenija) je antropologinja in pesnica. Objavila je dve pesniški zbirki, Nihanja (Hiša poezije, 2017) in Do severnega sija (Ignor, IA, 2021). Soprevedla je antropološko klasiko Argonavti zahodnega Pacifika, Bronisława Malinowskega.

Od leta 2019 se intenzivneje ukvarja z možnostjo interpretacije poezije, kar je pripeljalo do več prostorskih, video in vokalnih interpretacij njene in druge poezije. Njena literarna dela so bila prevedena v italijanščino, angleščino, srbščino, hrvaščino in češčino. Njena poezija je bila objavljena v antologiji Srca v igri: Izbor leposlovnih del mladih slovenskih avtoric_jev LGBTQ+ ter v več slovenskih literarnih revijah.

Kot producentka literarnih dogodkov je sodelavka pisarne Ljubljane, Unescovega mesta literature, Vodnikove domačije, Festivala Pranger, Pesniškega turnirja in Ignora.

IZ RECENZIJ:

Nihanja (Hiša poezije, 2017)

»Ena od izstopajočih in s tem tudi zaznamujočih lastnosti teh pesmi je tudi ironiziranje človeških početij in njihovih posledic, ki nas sicer ne odlikujejo, a so sestavni del življenja v človeški sredi in čredi.«

Kar je v pesmih posebej izstopajoče, je navezovanje na spoznanja ob ponavljajočih se dogodkih, kar pesmim daje baladni nadih, saj so izbrani dogodki večinoma tragičnega porekla, celo mračnjaški in grozavi, nemalokrat izvirajoči iz znanih motivov ljudskih pesmi, a predrugačeni za dandanašnjo rabo.«

Andrej Lutman, ARS

Ubežati sopari, Do severnega sija (Literarno društvo IA, Ignor, 2021)

»Druga pesniška zbirka Nežke Struc, Do severnega sija, ki je izšla v navezi Ignora in Literarnega društva IA, je poskus potovanja do cilja, ki ga bralka prebere že v naslovu. Ampak počasi, v vlak nismo še niti vstopili. Začnemo na vrtu. Ta je menda s padcem mačka skozi okno nedavno postal pokopališče. Pristanek na vrtu je pomemben. Tja se vračamo po uteho.

Do severnega sija je preplet pesmi, ki se lomijo na navidezno napačnih mestih, ki besedni red zdaj namenoma narobe obrnejo, včasih pa zajecljajo v ponovitvi vedno istih besed. Pesnica pove, da se namenoma definira po malem narobe. Pesmi prekinjajo prozni sestavki, ki jim vsilijo strukturo pripovedi.«

Lucija Klauž, Radio Študent

Aljaž Primožič

Aljaž Primožič (2001, Slovenija) je slovenski pesnik in dramatik, ki trenutno študira rusistiko in filozofijo na Univerzi v Ljubljani. Njegova poezija je prevedena v ruščino, nemščino in srbščino. Lani je pri založbi LUD Literatura izšel njegov pesniški prvenec Čisto potiho. Kritiško dobro sprejeta knjiga je bila razprodana v nekaj mesecih in postala ena najbolj iskanih pesniških zbirk v državi. Leta 2020 se je njegov dramski prvenec Kamenčki uvrstil v antologijo Tapetka!, ki jo je izdala založba JSKD RS, leto prej pa je za odrsko uprizoritev priredil pesniško zbirko Trpljenje mlade Hane Katje Gorečan in sodeloval pri več projektih s SNG Drama Ljubljana. Od leta 2018 je pomočnik umetniškega vodje literarnega festivala Izrekanja, ki se zavzema za združevanje različnih oblik uprizoritvene poezije. V preteklih letih se je na festivalu predstavil tudi z gledališko-pesniškimi uprizoritvami lastnih del in del drugih avtorjev.

IZ RECENZIJ:

Čisto potiho (LUD Literatura, 2022)

»Čisto potiho je očitno napisala vešča roka, pred nami je suverena zbirka, ki se potrjuje in dokazuje na več ravneh, a posebej velja izpostaviti občutek za presenetljive (preproste) podobe, pripoved in izpoved, pesemsko strukturo, mero oziroma njihovo medsebojno ubranost. Čeprav se pesmi razlikujejo po formalnih pristopih, imajo praviloma presečno množico – temeljno notranjo skladnost.«

Diana Pungeršič, LUD Literatura

»Pesmi nastajajo na ozadju prihajanja, odhajanja, odraščanja, samevanja, minevanja. Že skraja govorijo o spontanih medsebojnih primikanjih in odmikanjih, o majhnih posebnostih in zadregah »zloglasnega vsakdanjika«, zvedenega na vprašanje, »koliko pravzaprav izgubim/kadar izgubljam«. /…/ V ospredje stopajo sprotni dotiki, drobni detajli, gibi in geste, ki jih pesnik pomenljivo pretaplja v svojsko girlando.«

Martina Potisk, Delo

Kamenčki (v Tapetka! : petič pet dramskih besedil za otroška in mladinska gledališča na tapeti, Javni sklad Republike Slovenije za kulturne dejavnosti, 2020)

»Poleg poezije Aljaž Primožič piše tudi dramatiko, v kateri je prav tako prisotna tematika odraščanja in spominjanja, v drami Kamenčki pa se avtor posveti tudi tematiki in problematiki LGBT skupnosti. Avtor v drami izmenično uporablja osebne izpovedi, ki ustvarjajo občutek bližine in povezanosti, in poročevalske zgodbe o napadih na LGBT skupnost, ki iz osebne problematike preidejo na tragične zgodbe pobojev mladih članov te skupnosti. Najstniški jezik in mladost dramskih oseb nudita nekoliko drugačen pogled, navkljub navidezni brezbrižnosti in univerzalnosti dramskih oseb (njihova imena niso podana, oglašajo se le mikrofoni, poročevalci, odmevi in glasovi), pa nas zgodbe mnočno pretresejo, saj Primožič uporablja nekakšno izpovedno intimnost, ki se bralcem morda približa še bolj kot poimenska navedba ali opisi oseb.«

Rina Pleteršek, Delo