Govor predsednika DSP ob Trubarjevem dnevu 2024

Govor predsednika DSP na državni praznik Primoža Trubarja na Rašici, 8. 6. 2024

Hvala za besedo; zahvaljujem se Radiu Slovenija in vsem nastopajočim za soustvarjanje današnje prireditve.

Seveda najprej čestitke občini Velike Lašče ob njenem prazniku. Zahvala občinskim svetnikom in županu za gostoljubje.

Tradicionalni literarni večer Društva slovenskih pisateljev na Slovenski pisateljski poti v sodelovanju s Trubarjevo domačijo, Občino Velike Lašče in Programom Ars je priložnost tudi zato, da spregovorimo nekaj besed in opozorimo, da je marsikaj v kulturni slovenski politiki slabo in napačno zastavljeno in ovrednoteno.

Moto mojega kratkega nagovora ob tej svečani priložnosti je iz Cankarjeve drame Hlapci, kjer glavni junak ali celo anti-junak izreče naslednji stavek:

»Zdaj pregledujem zgodovino protireformacije. Takrat so v naših krajih pobili polovico poštenih ljudi, druga polovica pa je pobegnila. Kar je ostalo, je bila smrdljiva drhál. In mi smo vnuki svojih dedov.«

Gre za Trubarja. On je moral oditi. Intelektualec, ki so ga izgnali. Mi, naši, smo ostali.

No, seveda ni več čisto tako. Niti ni tako kakor v Cankarjevih časih. Če bi bilo, bi danes te prireditve ne bilo. Bilo je, in bodo še, nekaj svetlih trenutkov, nekaj skupne moči ljudi, ki domujejo v istem skupnem jeziku, v slovenščini.

Dosegli smo vse in zdi se, da smo v zatonu: svoja sodišča, šolstvo, svojo državo in svojo upravo, slovenščina je uradni jezik, eden od uradnih jezikov Evropske unije itd. Pa vendar je nujno, brez zadržkov povedati naslednje: po slavnostni paradi slovenske literature v Frankfurtu in Bologni smo pričakovali, da bo slovenska država omogočala razcvet knjižne produkcije, literarnih dogodkov, festivalov in delovanja vsega, s čimer se je bahala tam zunaj.

Pa se je zgodilo ravno nasprotno: Slovenija je z upravno administrativnimi ukrepi ob nujni finančni pomoč zatajila slovensko knjigo, slovenski jezik in dejansko zamajala predstavljanje slovenske literature doma in v svetu. Mogoče ji je namenila enako sredstev kot pred obema sejmoma, verjetno pa manj; z razdelitvijo tega za neko državo in njen proračun ubogega prgišča evrov je hote in jasno zamajala nekatere temeljne postulate slovenskega jezika: DSP pri Vilenici in pri knjižni produkciji, Slovensko matico na prireditvenem programu, Bralno značko pri bralni kulturi … Itn. Zakaj? Kakor da odločujoči ne vedo, da je Slovenska matica praznovala 150 let obstoja, da je enak jubilej imelo DSP, da ima Vilenica pred seboj 40. obletnico prve Vilenice itd.

S sedanjim zagotavljanjem ubornih, pogosto razpolovljenih sredstev za javno pomembne aktivnosti društev in ostalih organizacij, ki so temeljnega pomena za slovensko kulturo in ki predstavljajo stebre identitete naše države, je stopila na pot uničenja tistega, kar nas razlikuje od vseh drugih narodov.

Ker gre v resnici za drobiž, smo ogorčeni in osramočeni. Glede na ostale stroške za delovanje države je zmanjševanje že tako ubornih sredstev resna diverzija Ministrstva za kulturo in JAK na slovensko kulturo samo!

Zato je temeljno vprašanje današnjega časa, kje domuje slovenska politika.

Naslov Dom v jeziku, kot je naslov današnji prireditvi v okviru Trubarjevih dni, veliki večini slovenskih politikov ni razumljiv, niti ne vedo zanj. Tega naslova se enostavno ne da razumeti, ker skoraj vsi domujejo v povsem drugih domovih, drugih celo ne-jezikih, ne da bi se zavedali, na čem temelji naša misel, naše dejanje, naš odnos do drugih in samega sebe. Za mnoge je temelj samo tisti jezik, ki jim prinaša osebno politično in finančno korist. Poklonimo, pokorimo se v jeziku, v katerem bomo osebno največ pridobili.

Slovenska politika težko razume, da so potrebni samo majhni napori in samo majhna sredstva, da se jezik, ki je naše bistvo, ohrani. Za večino političnih odločevalcev je slovenščina nekaj obstranskega, nepomembnega, nevidnega in celo nemega. Kar obstaja ali pa tudi ne, ker osebne koristi presegajo vse ostalo.

Ali lahko dobimo odgovor, zakaj je politika, slovenska politika s slovenskim Ministrstvom za kulturo tako drastično porezala mnoge programe in tako s tiho cenzuro uničila domovanje v slovenskem jeziku? Za koliko denarja gre? Za drobiž.

Žal so naši časi v mnogočem primerljivi s časi, v katerih je Primož Trubar transformiral neko zvočno govorico v pisno obliko. Evropa je bila skorajda enaka: verska vojne, izjemno število razseljenih, kmečki upori. Izkoriščanje in gospostvo nepismenih velikašev. Notranje vojne v Evropi so bile uničujoče. Kakor danes. Reciklaža nekdanjih, tudi ne tako davnih političnih idej in zmot je vidna, ne da se je skriti.

Ne vem, katere ideje se reciklirajo v dejanjih JAK in Ministrstva za kulturo. Res so nekaj izvirnega, vsaj v slovenščini, v jezikih nekdanjih okupatorjev pa so povsem jasne! Tudi če izvirajo iz nevednosti, malomarnosti, maščevalnosti, zanje ni opravičila – samo za pest drobiža gre vendar! Ponos in bodočnost naj pustijo ob strani.

Kljub vsemu za nas vse, ki smo zbrani tukaj in zdaj in ki delujemo in pišemo v slovenščini, ne bo opravičila: treba je stati inu obstati.

Zahvaljujem se na koncu vsem nastopajočim za večer, ki je pred nami. To je upanje in to je smisel.

Hvala lepa.

Dušan Merc, predsednik DSP