Govor predsednika DSP ob Šinkovčevih dnevih poezije 2024
Šinkovčevi dnevi poezije, 2. junij 2024
Moram reči, da je tu gori lepo, pomirjujoče. Hvala za povabilo, hvala za tak dan. Kot predsednik DSP in kot avtor in kot nekdanji pedagoški vodja osnovne šole sem prepričan, da vem, kaj bom govoril, kako bom govoril.
Vprašanja, ki jih moramo obravnavati, so grozljiva in strašna. Kljub svečanosti, kljub poklonu slovenskemu pesniku, njegovi poeziji. Ali pa ravno zato.
Mogoče bom izgovoril kaj bogokletnega, kaj nadvse neprimernega, kar ne more biti slišano in mora biti preslišano, če je kdo že kaj podobnega bleknil. Pa tudi, treba je.
Kot sin slovenskega partizana in kot pisatelj moram govoriti in delovati kot mislim, da je prav. Prav v časih, v katerih živimo in ki nas vse ogrožajo.
Strašna tišina je legla nad popotne. Z vej je kapnilo na čelo, za vrat. Kakor peroti strašnega pomračnika je ležala noč nad dolino.
Ta strašna tišina je legla nad nas v Evropi, ki potujemo skozi življenja v tem času. Ne, ne nad dolino, nad Evropo, je treba povedati takoj.
V srčiki tega sveta tukaj in zdaj na Vojskem se moramo žal spominjati vojn, prve in druge, moramo obujati mrtve in pokopavati žive. Današnja Evropa je žal takšna, kot se je izkazovala v obeh vojnah. In danes, osemdeset let po drugi vojni, lahko zopet trepetamo za mir, ki je postal nekaj rahlega in negotovega.
»Letos se Jezus ni rodil,
čudno hudo je letos ljudem,
letos ne pojde nihče v Betlehem,
svet je garjav preveč in ušiv.
Jezus ne more prinesti miru,
zdaj se igrajo z njim generali;
v snegu, mrazu, blatu dežju,
v boju za mir milijoni so pali.«
(Črtomir Šinkovec, Zbirka Brazgotine, str. 48, Založba Borec, 1974, Ljubljana)
ALI JE TO LAHKO MOTO ZA DANAŠNJA RAZMIŠLJANJA TUKAJ NA VOJSKEM, NA ŠINKOVČEVIH DNEVIH?
Da in vendar tudi ne.
Skoraj bi verjeli, da vprašanje poezije, poezije upora in poezije vojnih časov ne bomo več veliko brali, sploh pa ne pisali. Pa vendar kaže žal na čase, ko se bo to kot notranja potreba upora zoper čas in grozo znova ustvarilo.
Slovenci smo posebno občutljivi in seveda ranljivi, ko gre za našo besedo, naše bivanje in našo poezijo.
Upor in poezija se vzporejata sama od sebe. Lahko rečemo v redu, upor zoper pesniški kanon, upor zoper uveljavljeno pesništvo, upora zoper pesmi upora pa ne poznamo. Mogoče so kje na Slovenskem ljudje, ki, če povzamemo po nekem drugem pesniku, lajajo kakor psi, da nas bo vse pobralo, zanikati pa pesmi upora ne morejo.
Stiska me ob dejstvu, da se Evropa še ni prebudila v uporu zoper vojno, hudo je, ker so naši politiki tiho, pa ne samo politiki, tudi razumniki, v treh univerzah nikjer nikogar, ki bi iz varne akademske kariere vendarle nekaj rekel. Tisoči intelektualnih centrov v Evropi molčijo, morija pa se nadaljuje. Tako v Gazi kakor v Ukrajini. Kaj počen Evropa sama s seboj?
Tukaj na Vojskem smo pravzaprav v sami srčiki krajev, ki so pogoltnili nekaj sto tisoč, skoraj milijon mladih življenj, tukaj so bili umazani boji za osvoboditev domovine po drugi svetovni vojni, mogoče lahko tukaj zgoraj na Šinkovčevih dnevih lahko kaj rečemo zoper vojne, zoper norost Evrope in naše domovine.
Kakor vemo, smo lahko samo hlapci, samo redko heroji, biti pa bi morali seveda ljudje. In v imenu vseh drugih ljudi, ki umirajo zaradi vojn, bi morali protestirati proti politiki Evrope, proti vojni v Gazi in Ukrajini.
Do sedaj smo zatajili vsi, predvsem pa po vrsti evropska akademska sfera, politična misel, ki bi morala kritiško premišljevati in premisliti, ki bi morala voditi izvajalce politike.
Tako pa imamo na oblasti nevedne in brezsrčne, nemoralne ljudi, akademska in vsa intelektualna sfera pa molči. Ali je šla plehkost tako daleč, da nihče ne sliši in ne vidi ničesar?
Ali so mehanizmi služenja, podeljevanja in razdeljevanja denarja iz bogastva držav in suženjstvo denarju intelektualnih elit tako učinkovita, da so vsi tiho? Če je tako, lahko rečemo, da sta potrošniška družba in komoditeta dovolj, da se utiša vse in vsakogar? Zdi se, da sta tak družbeni red in takšna komoditeta ljudi v Evropi tako uničujoča, kakor da bi s strupom potresel vso plodno zemljo.
In ali ni bila poezija nekoč, kakor davno, kakor v sanjah vedno nekaj upornega, včasih nejasno, včasih pa odkrito. Ne vem, ali je med današnjimi kdo, ki bi se uprl, ne verbalno, ne s formo, pač pa z pravo pesniško močjo. Ni dovolj izgovarjati in protestirati z velikimi besedami, potem pa se skriti v varno domovanje oziroma v mišjo luknjo. Izgleda že, izgleda, resnica pa je opeharjena …
Ali imamo pesnike, ki bi nas opozorili? Res je, da na današnjih tleh tip poezije, ki ga je ustvarjal Šinkovec ne bi našla odseva in odboja, ker je nastajala v času boja in v času novih obzorij, ki so se odpirala. Danes pač ni tako. Pa vseeno, hvaležni bi bili komurkoli, ki bi opustil krvavi meč in vojno naslado in se posvetil poeziji.
Vse politično delovanje Črtomirja Šinkovca, pa tudi njegovo pesnjenje, kolikor sem lahko razumel in prepoznal, ima vedno lahko svoj smisel.
Kakšen je smisel poezije, če ni upor – upor zoper kanon in zoper razumevanje sveta? Če pogledamo zelo na hitro in od daleč, se ve, kako in zakaj je nastala poezija v Kabaretu Voltaire s Tristanom Tzarajem na čelu, kako se reflektirata poetičnost in tragičnost v Kosovelovi poeziji in kako se upira ta pesnik realitetam, ki so zaznamovane v Konsih itd.
Politična poezija je lahko samo pamflet, je lahko kozerija, je lahko kabaretni tekst ali kaj drugega, ne more pa biti nič liričnega, nič, kar lahko nosimo v duši, kot nemir in mir in melanholijo. Lahko smo kakor ne Črtomir, oni Črtomir iz Krsta, renegati svoje vere, svojega ljudstva, lahko smo tragična osebnosti svojega časa. Ampak, še najbolj tragično je, če smo izdajalci samega sebe, miru in enakopravnosti med ljudmi, svojih nazorov itd.
»Glas upora
Zdaj na svojem smo berači,
testament tiran nam piše,
ječe nam so rodne hiše,
môra suženjstva nas tlači.
V mislih meljemo krivice
v kruh, grenkejši od pelina,
v vino, ki je bolečina,
v nade, daljne daljne ptice.
Že od maja k nam prihaja
tiha radost – glas upora:
našli smo rešilno bilko,
bilko trdno kakor gora
in za kažipot svetilko,
polno zlatega sijaja …«
Temu moram v današnjem času stopiti nasproti, postaviti se zoper – tema prihaja z vzhoda, severa in zahoda – tema je, treba bo nove poezije in novih stališč. Grenkoba vojne je verjetno za to pesem končana, za nas pa se mogoče začenja. Kdo od naših politikov si upa ali vsaj razmišlja o tem, da sta vojni v Gazi in v Ukrajini začetek teme in ne svetlobe in ne svobode?
Smo v obdobju reciklaže idej, ki so začele in vzdrževale drugo svetovno vojno. Najprej se kažejo te ideje kot norost, ko smo v miru in blagostanju, ko še ne vidimo nič drugega kakor klovne, ki se razkazujejo in se posmehujejo miru in sožitju. Potem pa lahko gre zares. Rapalska meja se lahko vzpostavi nazaj, vse gre lahko v eno samo retrogradno smer …
Ker je vse tako, se moramo ne samo vračati v poezijo, ki je nastajala med vojno, vprašati se moramo, kakšna poezija in kakšna umetnost nasploh je danes možna. Ali se res kaže, da brez ideje, brez smisla, brez forme, brez vsega deluje, zavezuje ali pa morata priti pravi čas in grozljiva izkušnja, da se predramijo tudi pesniki? Poezija, ki ni pripeta na nič, in ki je tako slavljena danes, nima možnosti. Verjamem pa, da mnogi pesniki in pesnice, ki danes tavajo v neki napol mavrični barvi na nebu, lahko postanejo poeti neke nove poetike. Morda je malo znano dejstvo, da so mnogi pesniki, ki so bili sposobni takoj po drugi svetovni vojni ustvarjati prave poetične neumnosti, abotne pesmi, kako gradijo progo Brčko Banoviči in imajo slabo vest, ker ne morejo biti niti kolo samokolnice, ki bi pomagala graditi novo državo in politični režim, pozneje postali pravi poeti, današnji pravi slovenski klasiki.
Vsi tukaj sedaj in zdaj vemo, da je bil pesnik Šinkovec pesnik upora, človek upora, človek vere v napredek in v slovenstvo. In je bil za svoje prepričanje iti v pravi boj in živeti v prepričanju v zanosu, ki je ustvaril svobodo, jo izbojeval. Treba je bilo. Moral je, moral kakor mnogi drugi.
In danes, mi nasledniki? Grožnje, ki sejejo strah, pa ga ne vidimo? Slovenija je zasanjana, Slovenija je hlapčevska, Slovenija ne pomeni nič niti sami sebi.
Kako bi si drugače lahko razlagali izjemno bogastvo in tako brezidejno politiko? Pa ni samo to.
Ni mogoče, da se ne bi vprašali, kaj je jedro današnje poezije, kaj nam sporoča, kakšna nova obzorja duha, če nekoliko starinsko rečemo, nam odpira, kaj na razjasnjuje na naši, rekel bi, intuitivni ravni? Ali ni čas nekam sumljivo podoben koncu zahodnorimskega imperija, ko so ženske v Rimu pestovale svoje pse v naročjih kakor otroke, ko je bila poezija polna same opolzkosti in pornografije, ali pa še to ne, ko je bila brez vsebine, v nekih nejasnih sodobnih oblikah.
Ne, nima smisla trditi, da je paralela trdna in neovrgljiva. Res pa je, da je poezija, kot je bila Šinkovčeva, ves čas njegovega ustvarjanja sicer nekje na robu slovenske pesniške produkcije. In če smo pošteni, to ni bilo kar tako, bila pa je pomensko polna, zahteva avtorja je bila jasnost in deklarativnost, brez izmotavanja in pesniških in umetniških preslepitev. Morda zato ni tako poetična, tako misteriozna, morda tudi ni tako mogočna in poglobljena, je pa seveda zavezujoča. Kar pa ni malo, je veliko.
Za današnji čas, ko se vojna plazi po naših žilah, po naših cestah in bankah, ko je vseprisotna, mogoče poezija ne govori o tem, da smo ogroženi vsi, prav vsi? Kako naj bi se to izpovedovalo v poeziji, seveda ne vem. Mogoče bomo pri katerem od mladih pesnikov zaznali odsotnost programskosti, ideološke poštenosti na način, da je ne bo, mogoče se bo kje v Evropi našel kdo, ki bo na poetični ravni povedal resnico o nas samih. Mogoče.
Tukaj, v resnici v središču pobijanja ljudi med prvo vojno in dejansko dokončanje druge vojne, je pravi kraj, da se kaj takšnega izgovori. Kako daleč pa lahko sežejo ti glasovi, pa vemo.
Saj, dovolite, da končam z verzom iz nekega posebno drugačnega časa, ki pa je skovan, izgleda za večnost, in ne bom rekel, da je napovedoval vojno, je pa žal prisotna:
»Ko dobrave se mrače,
k meni spo glasovi tihi
kakor tožbe tajni vzdihi
src, ki v žalosti žive.
Mir, ah, lega na zemljó,
meni ni ga moč dobiti,
ni mogoče potopiti
duše v spanje mi sladkó.«
Hvala.
Dušan Merc, predsednik DSP