ZNANE NOMINIRANKE ZA NAJBOLJŠI LITERARNI PRVENEC 39. SLOVENSKEGA KNJIŽNEGA SEJMA

»Koordinatno izhodišče / še zmeraj postavljam / vsak dan znova / ko sem nedefinirana / točka / laže prestopam svoje bregove«, zapiše pesnica Lara Božak v svojem pesniškem prvencu Z luknjami v prepihu (Literarno društvo IA, 2023). Čeprav zapisano bralcu sprva morda deluje kot nekakšna verzificirana definicija pesničine poetike, temu ni tako, saj se citirani verzi v našo notranjost zapisujejo in pojmovno oblikujejo prav s svojo neukrotljivostjo. Vzamejo namreč »več kot bi dopuščala / prostornina verza«. Pri tej izrazito večplastni zbirki torej ne gre le za preseganje funkcionalnih plasti besede in besednih zvez, ne gre le za iskanje podtalnih in podkožnih asociativnih in metaforičnih pomenov, ampak za sprotne premike pisne podlage. Tla, na katera se s pisalom naslanja pesničino telo, so porozna, zato je zbirka polna nevsiljivih večsmernih prehodov iz zvočnosti v nemost, iz hreščavosti v mehkobo, iz intimnosti v družbeno kritiko, iz mesenosti v metafiziko. Telesnost je na eni strani boleče prisotna in zgoščena (»z vsakim hitrim vdihom / se pljuča stisnejo v pest«), na drugi pa nezanesljiva v svoji razteleseni anatomiji (»to bo približno šestnajst metrov / brazdavega črevesja / komaj kje kakšna kontinuiteta / varneje bi bilo špancirati / po pločniku). Skratka, pesniški prvenec Lare Božak je samosvoja zbirka poglobljenega iskanja ravnovesja med danim in neulovljivim ali kot pravi pesnica: »vse je v ravnovesju / še bolj pa v agregatu/ ki ga ta prinaša / pod svojimi rebri«.

Zgodovinski roman Posuj se s pepelom vaših očetov pisateljice Laure Buzeti v ničemer ne daje slutiti, da je prvenec, saj je napisan tako, kot bi ga pisala roka izurjene romanopiske. Njeni protagonisti so zavoljo odlično izrisanih značajskih potez in psiholoških značilnosti, živi in prepričljivi. Jedro romana in njegovo izhodišče je poklek nemškega kanclerja Willya Brandta pred Spomenikom herojem in žrtvam Varšavskega geta ob podpisu sporazuma med Nemčijo in Poljsko, s katerim so bila Poljski vrnjena v vojni zasedena ozemlja. Pisateljica dogajanje okoli tega strne v pičle tri dni, v katerih skozi dialoge in razmišljanja protagonistov spretno prikaže vso težo krivde agresorja in travme žrtev agresije. Skozi podrobne opise kratkih trenutkov kanclerjeve prisotnosti v Varšavi skuša novinarka, tudi sama žrtev vojnih zločinov, doumeti iskrenost njegovega kesanja. Da je odpuščanje ljudi, ki so jih vojni zločini neposredno prizadeli, boleč proces, ki se nadaljuje skozi njihove potomce, da je priznanje krivde in uvid v vse razsežnosti zločinske agresije, enako travmatično, prikaže pisateljica skozi družinsko zgodbo poljske novinarke, ki poroča o dogodku, in drobce naključnih srečanj z nemškim fotografom, spremljevalcem protokolarnega dogodka. Skrajno previdni in nezaupljivi zametki sprave se dogajajo na dveh nivojih, na nivoju dveh narodov in na globoko intimnih nivojih posameznih predstavnikov obeh. To je vsekakor velika in univerzalna tema, ki presega konkretno zgodovinsko ozadje, saj boleče odseva tudi današnji čas in dogajanje v njem, posegla pa bo tudi v prihodnost. Pisateljica Laura Buzeti jo je mojstrsko strnila v subtilno in napeto pripoved.

Pia Prezelj v kratkem in premišljeno zgoščenem romanu Težka voda (Založba Goga, 2023) natančno zariše odmaknjen svet vdove Ide in njenih najbližjih vaščanov in vaščank, čeprav gre morebiti le za fizično bližino. Idi je namreč najbliže le Milena, ki se je kot deklica preselila v Avstrijo, nakar je najstništvo prineslo le pozebo telesnosti. Zaradi tabuja lezbične ljubezni se je Ida tudi sama raje oprijela vaških govoric o njenem ožganem mednožju, zaradi česar naj ne bi mogla imeti otrok, tako kot je tiho pristajala na moževo varanje. Delo je napisano v nekakšnem sočasju preteklosti in sedanjosti, vračanju istega, ali celo v veččasju, s čimer avtorica mestoma enigmatično besedilo slednjič razpira skozi številne možnosti, saj, kot ugotavlja junakinja Ida, nima le klobasa dveh koncev, ampak ima lahko več reči kopico koncev. Tudi Idina usoda bi lahko imela drugačen konec, čeprav je navidezno živela po družbenih pričakovanjih, kot nagačeni zajec, ki zre vanjo z nočne omarice. Bil je darilo, ki si ga nikoli ni želela.