Poslanica ob svetovnem dnevu poezije 2023

Pa ne pojdem prek poljan, / je v poljani črni vran, / je v poljani noč in dan. // Jaz bojim se ga močno, / črno vranje je oko, / črna slutnja gre z meno. // Ah, v tujini bodem pal, / vran oči mi izkljuval, / krakal bo, ne žaloval.

Josip Murn Aleksandrov; Pa ne pojdem prek poljan (Pesmi in romance).

Več kot sto dvajset let stara pesem. O čem nam govori, če ne o nas samih in naši sedanjosti? Je živa, je realna, je naša vsakdanjost za nas in za ljudi, ki so še živi ali pa že mrtvi v vojni. Tu pri nas, sedaj. Kdo so črni vrani, kdo kraka, kdo ne žaluje, kje je tujina, kateri vran mi bo izkljuval oči in ne bo žaloval? Morda pa domovina postaja tujina? Kdo v Evropi ne žaluje zaradi mrtvih, na čigav poziv je priletel ta vran med nas, nad nas?

Kaj pa pesmi sedanjosti, nastale danes in včeraj? Kako je z današnjo poezijo in refleksijo sveta, časa, intimnih stisk posameznikov, z odsevom sveta v besedah, v umetniških tekstih? Ali pesmi sploh izražajo bralcu dojemljivo perspektivo pesnika, ali jima je lahko skupna? Ali na pomenski ravni pesmi naših sodobnikov prinašajo sporočila, ki niso izražena kičasto, ki niso plehka, ki niso lažniva, ki niso v preračunljivem odnosu avtorja do bralcev in poslušalcev? Ali pa morda današnje pesmi čakajo na spremembo sveta ali pa je res takšen, da še ne razumemo njihovega pomena? Ali je brezpomenskost smisel današnjega sveta? Res je, da jim zvočna interpretacija, ki jo nekateri pesniki za javne nastope do potankosti preračunajo na zunanji efekt in zvenijo kakor pesmi, daje podobo, da gre za pesmi, pa to v resnici niso? Največkrat gre za težko povezljive sklope besed, ki so samo z razvrstitvijo v podobo pesmi sprejeti kot pesmi. In priznati moramo, da pesniti ni lahko, da je zelo težko. Naši veliki pesniki so pozabljeni, nihče jih ne obuja, nihče se jim ne prikloni. Ni jih več. In mi smo brezbrižni.

Ne vem, če današnja poezija, kljub ogromni produkciji, izraža trenutno bistvo sveta. Ni pravično soditi, lahko pa se vprašamo. To, da se pesniki javno zavzemajo za nekaj, češ da pesnijo v imenu svojih prepričanj in vrednot, da si takoj, ko je le mogoče, nadenejo pravičniško masko obsodb nasilja in razglašajo svoja politična prepričanja, deluje kot navaden modni dodatek, kokarda ali fazanovo pero na zasanjani podobi, kar je vidno kot nekaj lepega. Saj, priznajmo jim, veliki večini, da je zanje to potrebno in tudi oportuno.

Težko bi ubranili tezo, da današnja Evropa in ves beli svet, če bi tako imenovali Zahod, ni v krizi. Moralni, politični, krizi vrednot, da je samopašen in potrošniški itd. In verjetno zato težko najdemo med vsemi pišočimi v tem našem sitem in samozadovoljnem svetu pravo poezijo. Morda nastaja v temnem svetu Afrike in Azije in Južne Amerike poezija, ki je bolj iskrena, izvirna, ki ni preračunljiva ali morda jasna, peta in pripovedovana, ki pa ni del pesniške poze, ki ni namenjena sama sebi?

Vsekakor pa velja, da se imamo za najbolj napredne, najbolj poštene in seveda tudi najbolj umetniške. Smo pa najbolj bogati. Samo to je nedvomno res. In nedvomno velja, da postaja naša demokracija poza. Poezija pa v vsej svoji simbolni podobi izraz propadanja. V tem je njena iskrenost, ki je ne želimo ne videti ne priznati.

Dušan Merc, predsednik Društva slovenskih pisateljev