Poslanica ob svetovnem dnevu poezije 2021
Vse je poezija. Kako se veter oglaša v vejah in v dimniku, kakor se govorica neznanih jezikov raznaša po svetu, jok otrok, tožbe žalostinke nad svetom, pogled skozi okno in v nebo, v dušo, pogled nazaj in naprej, vse je poezija in vse je antipoezija. Včasih je korakanje težko oboroženih vojakov poezija, včasih je slavljenje smrti poezija. Včasih. Včasih je tiha molitev, tiha ponižna misel samo poezija enega, osamljenega in nič drugega. Ostane nema in brez odziva, ni sporočilo. Potone z njim, izgine in se pojavi enkrat drugič, na drugem koncu sveta v otroški govorici ali v govorici zaljubljencev. Univerzalna je pač. Ljudje smo si namreč kar zelo približno enaki.
Ne moremo pristati na interpretacijo sveta, ki jo ustvarjajo kot razlago, kot odmev, kot odsev, kot osnovo za akcijo, ukrepanje, za nasilje, kot besede in nič drugega, če jo prinaša poezija. Zavedeni in prevarani bi bili. Sledile bi hude posledice, ker je pač treba pridelati hrano, obvarovati okolje, varovati mir in blaginjo in vsakega posameznika. Poezija tega ne more. Zato je za mnoge samo nekaj odvečnega in nepotrebnega, za nekatere celo nekaj škodljivega, pomehkuženega. Morda je včasih res tako, celo pogosto je lahko tako. Ampak poezija je tudi nekaj zasebnega, tihega, prikritega. Tudi to je možno, zato pogosto o njej ni potrebno razmišljati, ni je potrebno razgaljati. Včasih povzroči vihar in radost, včasih zaneti pravi upor, pravo razdejanje starega sveta. Včasih je zlorabljena, včasih zanemarjena. Tudi prav. Karkoli se zgodi s poezijo, je pravično. Karkoli se zgodi s svetom v njej in okoli nje, pa je lahko usodno. Tudi to je treba vedeti.
Pa vendar, verjetno je edina znosna pripoved, predstava, razodetje z besedo, ker je težko umljiva, morda zato, ker je včasih preveč preprosta, ker je pogosto samo na videz zapletena in tudi zares preveč zapletena, nerazumljiva, je samo senca spoznanja, je samo napoved, je sama prihodnost, ki jo enačimo s petjem ptic ali z ropotom vlaka itd., ker ne razumemo njene trenutne govorice. Spravlja nas v dvome in nelagodje vsakokrat sproti, ko jo hočemo postaviti v naše želje, v našo službo, v naš red stvari in pravičnosti. Zato jo zaničujemo in se posmehujemo pesniškim dušam. Pravim pesniškim dušam. Mogoče ni usodno, je pa grdo in nepotrebno.
Mogoče je s poezijo na svetu res vse tako in tudi vse drugače, kot trenutno mislimo, da je, da smo izgovorili resnico o njej. Pa vendar obstaja sum, da se o poeziji ne da nikoli govoriti ali misliti enako.
Kaj pa pri nas, v našem jeziku? No, cinično je, ko izjavljamo, da smo narod pesnikov (in pesnic). V tej čudni samohvali, ob kateri se pripadniki imperialnih nazorov o svetu samo nasmehnejo in v sedanjem času v angleščini pač mirno rečejo, ah, tako, razumem, bo treba stopiti malo na stran, besede morajo obarvati in prinesti tudi dvom, da je tako. In v poeziji našega vsakdana tudi nedvomno ni tako. Kako pa je?
Dušan Merc, predsednik DSP