Póta slovenskih pisateljev – nagovor ob Mednarodnem simpoziju DSP in projekta SPP

Ivo Svetina
PÓTA SLOVENSKIH PISATELJEV
Nagovor ob Mednarodnem simpoziju DSP in projekta Slovenska pisateljska pot o literarni dediščin pod pokroviteljstvom SNK UNESCO (Lipica, 17. in 18 novembra 2017.)

Ne zamerite mi, da bom znova opozoril, da ni se vse začelo z nami. Ni se začelo ne leta 1848, ne 1918, ne 1941, ne 1945, niti 1991! Smo dediči, četudi velikokrat nemarni, nevzgojeni, razuzdani, pretirano samozavesti, s čimer zakrivamo svojo hlapčevstvo, pa vendar smo dediči tistih, ki so postopoma, skozi stoletja tlakovali pot, po kateri smo od ljudstva stopili na pot k narodu in končno – to nikakor niso bile uresničene tisočletne sanje! – do nacije, saj nacija ni sanjski privid, niti se je ne da strokovno utemeljiti s psihoanalizo! Še manj je predmet njenega raziskovanja suverena in neodvisna država. S pridružitvijo Evropski uniji smo del svoje suverenosti prenesli na Bruselj, kot da bi pozabili, kako smo se otepali beograjskega pokroviteljstva! In naša pot k nacij in državi je slovenska pisateljska pot! Ne gre, da bi poveličevali sami sebe, vendar moramo – to je naša dolžnost! – opozoriti tiste krojače, ki krojijo našo usodo, da smo najmanj od leta 1872, ko je bilo ustanovljeno Društvo slovenski pisateljev in je dr. Davorin Trstenjak zapisal, da je pisateljska država republika, soustvarjalci narodove identitete.
Prva slovenska pisateljska pot je bila ustanovljen 1858, ko je Fran Levstik, ta neumorni potohodec, iz Olomuca se je podal nazaj na Kranjsko kar peš!, napisal svoj znameniti spis Popotovanje iz Litije do Čateža. Levstik je, če sledim Antonu Slodnjaku, še vedno videl v folklornem realizmu najprimernejšo metodo pripovedništva, ki bi enako zanimalo preprostega in šolanega Slovenca. Zato je v tem »potopisu« opisal pripovedne postopke, ki bi odpirali pot proti zahodnoevropskemu realizmu, obenem pa izhajali iz območja domače zgodovine in sodobnosti kakor iz domačega ljudskega izročila ter bi težil za tem, da natančneje odkriva človeško notranjost kakor zunanjost.
Levstik zelo natančno opiše pot, ki jo je svojim prijateljem Radivojem, bilo je prav v času svetega Martina, torej nekaj dni nazaj, prehodil od Litije do Čateža. Obstajata celo dve varianti Levstikove in Radivojeve poti in sicer t.i. severna, ki se vije iz Litije v Šmartno, od tod skozi Jelše v Libergo, Presko, Gobnik, nato skozi Moravče, v Okrog in se konča v Čatežu. Druga, južna pot, pa se v Preski odcepi proti Vinjem Vrhu, Poljanam, Sevnu, Gornjem Vrhu in Spodnjem Vrhu, nato proti Razboram in se končno izteče v Čatežu.
Ta pot naj bi se godila 11. novembra 1857 leta, v času Martinovega, zato Levstik posveti pozornost tudi vinskim običajem v teh krajih, ki sicer slove po bolj kislem vinu. Matjaž Kmecl opozori, da je bil temeljni namen Levstikovega potopisa »odslikava preprostega slovenskega ljudstva in njegovega duhovnega življenja«.
Torej se je že Levstik zavedal, da brez upoštevanja, spoštovanja »duhovnega življenja« preprostega slovenskega človeka, ne moremo ustvariti ničesar; kaj šele literaturo, ki bi se lahko merila z evropskimi »standardi«, bi nemara rekli danes. Zato z vso upravičenostjo trdim, da je Levstik, med vsem drugim, kar je storil za slovenstvo, položil tudi temelj Slovenske pisateljske poti.
Slovenska pisateljska pot ni le »pohodniška« transverzala, dolga štiristo kilometrov, ampak je duhovna pot skozi pokrajine rojevanja, cvetenja in žetve slovenske literature. Je naša zaveza, da z našo preteklostjo ne ravnamo nemarno, da se do nje, kot naše matere, vedemo spoštljivo, da črpamo iz nje spodbudo, da vztrajamo na naši, slovenski poti, četudi smo se uklonili nasilnemu posiljevalcu, ki sliši na ime Bruselj. Slovenska pisateljska pot smo mi! Je pot našega jezika od Rezije do Porabja, od Koroške do slovenske Istre.
Ali kot je zapisal Igor Likar, idejni oče naše Poti: »Slovenska pisateljska pot je celosten razvojni projekt na področju kulture, izobraževanja in kulturnega turizma – z njo smo na poti po slovenskem literarnem izročilu in na poti po čezmejnem Muzeju slovenske literature. Tako teritorialnem kot virtualnem«.
Moram pa opomniti na žalostno dejstvo, da navkljub dolgoletnim prizadevanjem, da bi ta projekt postal ena od osrednjih manifestacij slovenskega duhovnega življenja, ostaja sirota (Jerica) in zaradi tega se moram tu in zdaj zahvaliti vsem, ki so in še verjamejo v Slovensko pisateljsko pot, ki bo Slovenijo povezala z drugimi literarnimi potmi od Irske do Grčije.
Priznajmo si, da danes nekoliko s posmehom beremo »arhaične« Levstkove misli, ko pravi, da bi morali naši pisatelji pisati tako, »da bi Slovenec videl Slovenca v knjigi, kakor vidi svoj obraz v ogledalu«. Prav zaradi tega je spoštljiv odnos do tistih, ko so v davnih časih, ko je vendarle bila v Srednji Evropi nemščina še vedno lingua franca, slovenski jezik nujen za naše preživetje. Zakaj lahko Katalonci zahtevajo samostojno državo, celo republiko? Ker imajo svoj lasten jezik in svojo lastno književnost, kulturo! To sta temelja, na kateri smo tudi Slovenci zgradili lastno državno.
Sedaj pa se obračam k ministru, našemu pisateljskemu kolegu in nekdanjemu predsedniku našega društva, avtorju t.i. pisateljske ustave, torej človeku, na katerega se lahko zanesemo, da brani in bo branil naše skromne zahteve do pogoltne in hkrati razsipne države, k Tonetu Peršaku. Kajti v predlogu Nacionalnega programa za kulturo 2018 – 2025, ki ga je pripravilo njegovo ministrstvo, je v poglavju, posvečenem varovanju kulturne dediščine zapisano veliko vzpodbudnih besed med drugimi tudi te:
»V zvezi s kulturno dediščino se določena vprašanja po naravi stvari zastavljajo nekoliko drugače kot v zvezi z umetnostjo ali z mediji, ki povečini sodijo v zasebni sektor oz. na področje gospodarstva, medtem ko se skoraj vse dejavnosti na področju kulturne dediščine odvijajo v okviru javne službe, ki jo izvajajo javni zavodi. Ta vprašanja naj bi na novo opredelila Strategija kulturne dediščine. Na osnovi Strategije bodo pripravljene spremembe in dopolnitve Zakona o varstvu kulturne dediščine«.
Ob tem moram, brez drobca ironije, reči: ni varovanje kulturne dediščine samo obnova strehe na ptujskem gradu, ampak tudi skrb za kulturno dediščino, ki so jo slovenski pisatelji ustvarjali skozi stoletja. Upam namreč, da bo danes to postalo ne le splošno spoznanje, ampak tudi zaveza odgovornih, da je Slovenska pisateljska pot slovenski literarni muzej. Ne stlačen v zapuščeno, vlažno in diabetično Cukrarno, ampak muzej, ki bo slovenske pokrajine spremenil v pokrajine slovenske besede, književnosti!
Zatorej se je na tem mestu treba vprašat, kakšno mesto ima Slovenska pisateljska pot znotraj državne skrbi za kulturno dediščino! V predlogu Nacionalnega programa za kulturo 2018 – 2025 lahko preberemo, kaj vse bo država storil za varstvo dediščine:
– Okrepiti politiko in širšo podporo varstvu in spoštovanju kulturne dediščine zaradi pomena, ki ga ima za zgodovinski spomin skupnosti in vpliva na oblikovanje kulturne in nacionalne identitete skupnosti.
– z načrtnimi in premišljenimi spodbudami krepiti zavest o vrednosti kulturne dediščine in njenih razvojnih priložnostih, z ozaveščanjem in promocijo dosežkov na področju kulturnega turizma in rastjo ter donosnostjo te dejavnosti.
– okrepiti dejavnosti na področju ohranjanja nesnovne kulturne dediščine.

In nenazadnje: Slovenska pisateljska pot mora najti svoje mesto znotraj t.i. zakona o kulturnem evru. O tem smo se na DSP pogovarjali že v času ministrovanja Julijane Bizjak Mlakarjeve, zdaj resno računamo, da bo, če bo, ko bo, ali ne bo!!!, sprejet omenjeni zakon, SPP dobila upravičeno finančno podporo, s čimer se bo uresničevala ena od temeljnih nalog varovanja kulturne dediščine: ohranjanje spomina in izročila na rojevanje slovenske besede od Rezije do Porabja, od Koroške do slovenske Istre.