POSLOVL SE JE NAŠ DRAGI PRIJATELJ MILAN VINCETIČ

Teden dni pred svojim 60. rojstnim dnem je umrl  pesnik in pisatelj Milan Vincetič (roj. 1957). Svojo literarno pot je začel leta 1977 z objavo pesmi v reviji Oči in srce ter nadaljeval s pesniško zbirko Kot slutnja radovedno (1981, skupaj s Ferijem Lainščkom in Valerijo Perger). Odtlej je nespregledljivo sooblikoval podobo sodobne slovenske poezije in jo zaznamoval z oblikovno virtuoznostjo ter pretanjeno pesniško izpovedjo v štirinajstih zbirkah: Zanna (1983), Arka (1987), Finska (1988), Tajmir (1991), Divan (1993), Tanin (1998), Balta (2001), Lakmus (2003), Raster (2005), Retuše (2007), Vidke (2009), Stajanke (2012), Pristave (2014) in Kalende (2016). Za svoje pesniško delo je mdr. leta 2004 prejel nagrado Prešernovega sklada (za pesniško zbirko Lakmus) in leta 2007 čašo nesmrtnosti. Bil je tudi pozoren spremljevalec sodobne slovenske poezije in ji namenil preko 300 pronicljivih kritiški zapisov. Poleg radijskih iger je pisal še pripovedno prozo: ob romanih Goreči sneg (1999) in Nebo nad Ženavljami (1992) je jedro svojega pripovednega opusa zgradil z zbirkami kratke proze Za svetlimi obzorji (1988, skupaj s Ferijem Lainščkom), Obrekovanje Kreča (1995), Ptičje mleko (1995), Srebrni breg (1995, skupaj s Ferijem Lainščkom in Milivojem Rošem), Parnik v ajdi (1999), Žensko sedlo (2002), Talon (2007), Pobeglo morje (2009), Zimsko jajce (2013), Lebdeča prikazen (2014) in Mermol (2016) ter z njimi sodobno slovensko pripovedno prozo obogatil z raziskovanjem eksistencialnih stanj in vzgibov, zaradi katerih ljudje izstopijo iz mreže običajnih socialnih in intimnih odnosov. Vincetičev literarni opus je delo senzibilnega  človeka, opazovalca in zapisovalca skoraj nevidnih stanj, hrepenenj in sanj, ki sodobnemu človeku omogočajo, da preživi vse norosti tega sveta in ohranja svoje dostojanstvo. Sled, ki jo je zarisal na slovensko literarno ozemlje, bo ostala kot posebna dragotina.

Ljubljana, 5. oktobra 2017.

Društvo slovenskih pisateljev