POSLANICA OB SVETOVNEM DNEVU POEZIJE

»Dve dekleti odkrijeta skrivnost življenja v nenadejani vrstici poezije,« pravi Denise Levertov v pesmi Skrivnost in doda: »Jaz, ki ne poznam skrivnosti, sem jo napisala.« Morda porečete, da je preveč od nenadejane vrstice poezije zahtevati »skrivnost življenja«, toda vsaka dobra pesem je skrivnost. Zato nam vzame dih, ko se nam razodene.

Pesem je sestavljanka, kjer nekaj koščkov vedno manjka. Najbolj popolna je nedovršena. Vsak bralec ji doda nekaj čisto svojega, zato je vsakič drugačna, nova, neponovljiva; njena končna podoba ni znana ne pesnici ne bralki. Slednja si vzame izrečene, zapisane besede, jih obleče v svoje barve, spomine, zaznave. Dopolni jih, da je sčasoma težko reči, kje se zapisano konča in kje se nekaj novega začenja.

Pesem je, kot pravi  Mallarmé, narejena iz besed, ne iz idej, vendar so te besede že davno ušle slovarskim definicijam; pomeni vznikajo iz odnosov med besedami in iz odnosa med bralcem in besedilom. Besede tudi niso breztelesne, iz zvokov so, tresljajev glasilk, iz diha, gibov prepone, iz ritma pospešenega ali upočasnjenega bitja srca. (Kako drhti telo – tudi to je del branja!)

Zato nam branje pesmi lahko podari nekaj presenetljivega: vdahnemo besede, izdahnemo izkušnjo. Besede nekoga drugega se nas dotaknejo, povzročijo spremembo, za hip morda tudi mi vidimo, razumemo več. Spregovorijo skozi naše telo, našo zavest, spomin, našo povezanost z nečim, kar je za trenutek več kot mi sami, ozvočijo nam naš krhki, skupni svet. Tako nam pesem vrača naš lasten izgubljeni glas in nam odstira osupljivo mnogoplastnost naše človeške eksistence.

Naš svet, prepoln podatkov in (pravih in lažnivih, pomembnih in trivialnih) informacij, postaja kljub vse večji povezanosti sveta oguljeno površinski, neuravnovešen, sami s sabo smo v njem ujetniki časa, oropani presežne skrivnosti o svetem v svetu, o vsem, česar ne moremo in nočemo razumeti, ne preračunljivo prešteti, česar niti računalniki ne morejo izračunati. S pesmijo, ne glede na svojo neznatnost, vsaj začasno pripadamo večjemu občestvu. Brati pesmi pomeni vstopati v odrešujočo bližino resničnega, kjer smo soočeni z grozo in smrtjo, z neskončno tišino, a tudi z lepoto, ki je »strahotnega ravno še znosni začetek«. Kjer si lahko podelimo Skrivnost, ne da bi jo dokončno izrekli.

Veronika Dintinjana