Voščilo predsednika Društva slovenskih pisateljev

Leto, ki nas zapušča, je spet dramatično opozorilo na hude rane, ki jih sedanji čas noče ali ne uspe zaceliti. Ubijanje, napadi, genocidni rafali, gospodarska stagnacija, draginja, socialna ogroženost, sence revščine, vsak prosti vsakemu, kdor ni z mano, je proti meni, zakon močnejšega, tišina šibkih, izključevanje namesto vključevanja, skratka – nasilje! Imperializem družbenih omrežij in elektronskih pripomočkov s priključeno umetno inteligenco ogroža našo sposobnost razmišljanja, srčnost, čustva, vest. Nasilje! Ogrožena je knjiga, ogrožena kultura. Nasilje! Podoba sodobnega sveta in človeka, ne glede na generacijske razdalje, ni spodbudna in nas izziva s težkim in velikim vprašajem, pred katerim stoji tudi naša slovenska družba s svojimi zamejstvi in zdomstvi. Nismo izjema. Kako naprej? Kam jutri? Kako odgnati sence in na naša polja spet posejati semena vsaj ščepcev humanizma in humanosti? Kako spoštovati drugačnosti, ki bogatijo in utemeljevati jezik, ki izraža identiteto in pripadnost in s tem enkratnost naše biti?

Verjamem, da smo prav pisatelji in pisateljice, pesnice in pesniki in vsi besedni ustvarjalci skorajda edina možnost. Možnost obstajanja, miru, srčnosti. S svojimi zgodbami in verzi v službi resnice in estetske brezmejnosti, v službi človeka, v službi jezika. Mali narodi imamo le to možnost – jezik, kulturo in umetnost, da ne izginemo, da nas globalistična vseenost in fluidnost ne pogoltneta. Da nas ne izbriše kapital, da nas ne odpihne sovraštvo.

Vsem besednim umetnikom in umetnicam iz srca želim, naj vam pero v prihajajočem letu ustvarjalno teče, naj se vam misli razbohotijo v povednost, ki se nas dotakne. Le umetnost ostaja kot pečat v zgodovinski zavesti in spominu, ker je pričevalka časa in dejanj. Društvo slovenskih pisateljev bo še naprej dom tisočerih misli, spoštljivega soočanja, svetlobe besede in slovenskega jezika. Bo še naprej bogastvo našega naroda.

Predsednik DSP
Marij Čuk