Poslanica vodje pisarne Društva slovenskih pisateljev ob svetovnem dnevu maternega jezika

Materni jezik se ne začne z besedo. Ne začne se z abecedo, s slovnico ali s pravilno izgovorjenim stavkom. Vznikne v bližini srca, ko še nimamo imena, ko nas obliva mehkoba, ko čutimo ritem telesa in se privajamo na glas, ki postaja vedno bolj domač. To je naše prvo izkušanje sveta, ki izhaja iz razmerja z nečim večjim od nas – z materjo. V njem se rojevajo prva čustva, vzpostavlja se nit med telesnim in duhovnim, ko okoli nas šumijo skrivnostni glasovi prednikov in nas pripravljajo, da bomo tudi mi spregovorili. Jezik je vrata med zunaj in znotraj, povezuje nas s preteklostjo in nas izroča prihodnosti.

Vsaka generacija prejme drugačen jezikovni kod. Ko ga preda naslednji, z njim preda tudi svoje poudarke – vse, kar je vanj vtisnila, zamolčala, spregledala. Zato materni jezik ni zgolj sredstvo sporazumevanja. Govorica je eksistencialni fenomen, ki presega golo uporabnost. Raste skupaj z individuumom in ga razsvetljuje, spreminja njegovo držo, nagib glave, ga oblikuje v prehodih med izrekanjem in molkom. Tu se odpira neizmeren prostor za jezikovne variacije, za pogovor, za literaturo. Kadar je človek v stiski, se njegov stavek skrči. Kadar je veder, so besede mehkejše, zračnejše. Govor ni nikoli nevtralen, tudi kadar skuša zabrisati sledi. Je izraz čustev in misli, ideje, stanja duha. Čeprav je obrnjen vase, je usmerjen navzven k sočloveku, ki čaka na besedo, odgovor, poglavje v knjigi.

Politiki, znanstveniki, vplivneži, gospodarstveniki, svetovalci včasih živijo v hiši brez oken. Ko ni več prostora za posluh in razumevanje, za kroženje zraka, se jezik spremeni v svoj antipod. Ne ustvarja več možnosti in pomenov, temveč zareze v odnosih in zgodovini. A to ni njegova narava. Jezik nastaja na razdalji, ki je ravno pravšnja – ne preblizu, da bi se pomen zlepil, ne predaleč, da bi razpadel; v premoru med bitjema, kjer zrak še ni ničesar izbral in kjer beseda postoji za hip bosa. Včasih je dovolj, da nekdo izreče stavek nekoliko drugače, pa se situacija popolnoma spremeni. Zato ni dovolj, če besede izgovarjamo pravilno in nizamo stavke kot izurjeni retoriki. Obtožba proti obtožbi, sovraštvo proti sovraštvu ne ustvarjajo skupne poti, ne ponujajo izhodov. Jezik je brezpogojen, a v skupnosti je prav tako kompromis.

Vojne se ne končajo takrat, ko potihne orožje, temveč ko se spremeni govor. Ko nekdo prekine tok istega jezika, istih poimenovanj in si drzne misliti ter izreči drugače. Jezik teče v obe smeri. Ko z njim ranimo drugega, se razpoka najprej odpre v nas. Ko z njim darujemo, smo nagrajeni. Beseda se porazgubi, a sled ostane. Danes kroži hitreje kot kdajkoli prej. Meje prečka v sekundi, razmnožuje se na zaslonih, utripa v naslovih in komentarjih. Nikoli ni bilo laže govoriti in morda nikoli ni bilo teže umakniti izrečenega. Naša odgovornost ne more biti zgolj abstraktna. Izrečeno in napisano se tako ali drugače vrne. Vstopi v drugega človeka, v podzavest množic, v kolektivni spomin naroda. Kar izrekamo, hkrati ustvarja svet, ki si ga delimo. Jezik si zapomni. Tudi takrat, ko bi mi najraje pozabili.

Ustvarjalnost pogosto izhaja iz posredovane dediščine – iz prebranega, zbranega, osvojenega. A obstaja tudi takšna, ki oblik ne reproducira, temveč sprošča prostor, v katerem se sploh lahko razrastejo in razvnamejo. Takšna, ki se ne vzpostavlja iz niča, ki ne dodaja in ne ruši konceptov, temveč spreminja ravnotežje sveta, ga umirja. V tem je njena skrita moč. Ustvarjalnost, ki je brez pretirane potrebe po zunanjem priznanju, kot igra odraslega človeka. Kot odnos med materjo in otrokom: tam ustvarjanje ni projekt, temveč dar. Ljubezen do maternega jezika pripada tej vrsti ustvarjalnosti. Na delu je tudi, kadar zraven ni občinstva.

V kontekstu intimnih, čustvenih in estetskih razsežnosti, ki jih nudi jezik, je strah pred umetno inteligenco odveč. Algoritem lahko napove naslednjo besedo, ne more pa nositi tišine, iz katere nastane beseda. To je druge vrste orodje, ki vzpostavlja odnos brez popkovine, brez srčnega utripa. Lahko simulira strukturo, ne more pa izkusiti napetosti med dvema bitjema, kjer pomen šele nastaja. Tudi kvantna fizika nas uči, da opazovalec vpliva na pojav in da energija ni ločena od odnosa. Tudi jezik ni nevtralno orodje. Je polje, ki se spremeni z vsakim izrekom. Beseda ni le znak, je dogodek. Je energija, ki preuredi razmerja. Prihodnost jezika ni zapisana v tehnologiji. Zapisana je v naših odnosih do sebe, do drugih in do maternega jezika.

dr. Glorjana Veber, vodja pisarne DSP