POSLANICA PREDSEDNIKA DSP OB DNEVU KULTURE

Ura sodnega dne se nevarno bliža polnoči. Znanstveniki v Chicagu so pred nekaj dnevi kazalce premaknili za štiri sekunde naprej, tako da naj bi nas do konca sveta ločilo le še 85 sekund. Vzroke gre iskati v vse večji nevarnosti jedrskega spopada, podnebnem ogrevanju in tehnološkem napredku, predvsem umetni inteligenci. Seznamu bi dodal še izgubo vrednot, solidarnosti, človečnosti, srčnosti, etike in estetike ter brisanje meje med realnim in virtualnim, med resnico in lažjo, globalno zmedo, kar se izraža v poniževanju kulture (umetnosti) in njene prvobitnosti, ki je oplemenjevala in kazala pot človeštvu skozi tisočletja, bila njegova vest in moralni opomin. Čas brez kulture je siromašen čas brez smisla, žara in perspektive. Je čas brez prihodnosti. Uro sodnega dne pomika naprej.

Slovenci sodimo med srečne prebivalce tega planeta, ker imamo edini praznični Dan kulture, saj sta nas kultura in umetnost, v njiju beseda in materni jezik, utemeljila. Zakaj potem ravnamo s kulturo kot z nezaželjeno siromakinjo, ki nas nadleguje in bi jo najraje zaprli v temno celico, ključ pa vrgli v široko morje? Zakaj pomikamo kazalec omalovaževanja kulture in njenih oblikovalcev proti nevarnim breznom? Zakaj kultura trpi pomanjkanje? Odgovora za te grozljivke nimam. Mogoče le enega: ker je kultura nevarna tistim, ki so nevarni človeku. Ker je umetnost še edina, ki zna zastaviti glas, črko, barvo za pravico in resnico, za svobodo, zoper policijske pendreke, pregon revežev, onemogočanje drugače mislečih. Planet je izgubil uvid v pomen kulture. Umetnikom in umetnicam se v svetu prepovedujejo nastopi, cenzurirajo se knjige, sili se jih k molku, da ne bi izrekali resnice in obsojali preganjanja, bomb, trpljenja, nasilja, genocida, smrti. A umetnosti še nikomur ni uspelo ukleniti in utišati. Vedno se pobere, vstane, krikne, ker črpa iz sebe, iz neusahljivega vrelca humanizma. Kultura je z umetnostjo še edina, ki zna pokazati smer v tem svetu kaosa in razraščajoče se nestrpnosti. Edina, ki lahko ustavi uro apokalipse.

Slovenci imamo srečo, da nas je ustvarila kultura in hkrati nesrečo, da na to pozabljamo.

Nerazumljivo je, da se v državi, ki se ponaša s svojo kulturno zakladnico in ji celo namenja praznik, ustvarjalci počutijo nelagodno, da se jih obravnava kot nepotrebne parazite, krati se jim dostojno življenje, honorarji za opravljen nastop, knjigo, verz, uprizoritev so nizki, podpora ustanovam, združenjem, društvom nezadostna, nekaterim se celo grozi z ukinitvijo. V državi, ki ima svoj praznik kulture in se z njo legitimira v mednarodnem prostoru, je uporaba maternega jezika čedalje bolj površna, pa naj gre za gospodarstvo ali medsebojne stike, branje otroških slikanic ali mladinske književnosti. Država, ki ima svoj praznik kulture, pozablja na enoten čezmejni jezikovni prostor, šolski programi ne upoštevajo slovenske ustvarjalnosti izven meja. Država, ki je utemeljena z besedo in kulturo, ne vidi potrebe, da bi v Prešernovem imenu z najvišjimi priznanji za življenjsko delo vsakič nagradila tudi dediče velikega pesnika. S čim in kako država, ki ima svoj praznik kulture, potrjuje Trubarjevo vizijo – biti in obstati? Z vojsko? Gospodarstvom? Strankarskim strupom? Z vsak proti vsakemu? Kje je duša? Brez kulture ni osveščenosti, pozabljajoč na svoje temelje se narod prej ali slej sesuje. Postane anonimen, na milost in nemilost prepuščen dnevnim vetrovom (tudi mednarodne) politike, ki vnaša v družbeno telo izkrivljen zgodovinski spomin, izgubi svojo subjektivnost in identiteto, izniči možnost dialoga z drugimi na enakopravni ravni.

Ura apokalipse se nevarno bliža polnoči. Prehitro je njeno tiktakanje, da bi zapravljali čas. Še ga imamo, da sebe nanovo premislimo, pogledamo vase in ovrednotimo kulturno bogastvo, ki iz davnine pljuska na naš mali zemljevid življenja in vabi k povezovanju, strpnosti, poslušanju, ustvarjalni potenci in svetlobi, ker je kultura svetloba, mir, razumevanje, sodelovanje, napredek. Dan kulture bi moral naseliti svoje povednosti v sleherno sekundo našega bivanja, vsak dan! Je to v svetu napetosti in vojn sploh mogoče? Smo kulturi še zmožni prisluhniti? Smo. Neodpustljivo bi bilo posedati v šotoru Kosovelovega Cirkusa Kludsky.

MARIJ ČUK,

predsednik Društva slovenskih pisateljev