Nagrada SKS 2025 za knjižni prvenec Martini Potisk

Iz utemeljitve strokovne komisije v sestavi Matjaž Zorec (predsednik), Jaka Gerčar (GZS) in Majda Travnik Vode (Stritarjeva nagrajenka 2025):

Poezija Martine Potisk v knjigi Ena na ena se težko povezuje s pojmom prvenca, kot ga dojemamo v splošnem literarnem imaginariju, saj njena pesniška dikcija reže, kot da je tu že od nekdaj, nobenega postopnega formiranja, nobene neizkušenosti, nobenega tipanja po neizbrušenosti. Samo šus v žilo jezika. Njeno elementarno in tudi najznačilnejšo razsežnost izraža prav pesničino operiranje z jezikom, kot smo zapisali v razmisleku o knjigi, ki tudi izpostavi njene glavne odlike: 

“Eden od številnih možnih uporab jezika v literaturi je tudi popolno prekritje poezije z elementarnimi jezikovni danostmi; ko jezik ni le sredstvo za razgrabljanje svojih netrdnih in nestalnih pomenjenj, temveč sama njegova skonstruiranost postane osnovni konstruktivizem poezije. Jezik tukaj tako rekoč riše in barva, oblikuje in kipari, arhitektira svet. Kar je, so le v komade naflekane jezikovne možnosti. Jezik ne opisuje, temveč piše, kreira nepreštevne plasti bivanja. Kljub distinkcijam v poetičnih funkcijah jezika pa nobeno delo ne vztraja absolutno v tem ali onem modusu; prej se drži specifične dominance, medtem ko posega tudi po različnih, nedominantnih izraznih sredstvih. Tako lahko iz izpostavljenega jezikovnega občevanja, kakršnega pesni Potisk, razbiramo jedko, inteligentno kamuflirano kritiko določenih scen in stanj s kulturnega, umetnostnega in akademskega sveta.

Poezija v Ena na ena v tem pogledu funkcionira na dveh glavnih ravneh. Prva, recimo ji mikro varianta, je že podano postajanje črk, verzov, kitic in pesmi; zgoščena mreža zlogov, glasovnih in pomenskih korespondenc, veriženja besed prek enakih črk ali izglasov, kar izpisuje številne asociativne in tudi kontraasociativne zbitke, nujnosti kontingentnih pomenskih strdkov na številnih skalah nasprotij in bližin, hkrati pa posega tudi po različnih registrih od narečij, večjezičnosti, strokovnih izrazov in tako dalje. Jezik je tu kot vitalno, intenzivno živo bitje, ki kipi od neusahljivih zmožnosti izvrševanja samega sebe, hkrati pa je zakrknjen in zakrčen, začrken v tem neskončnem štrclju nestvarnosti. Druga glavna jezikovna varianta, recimo ji makro, pa je širši odnos vseh komadov do lastnega izrekanja. Namreč, pesmi so kljub navedeni intenzivnosti iz sredice biti hkrati izrekane s pozicije absolutne distance, samonegacije, velikega sarkazma ne le do vsebin, ki jih utelešajo, temveč do lastnega početja kot takega. Samoironija je bil termin, ki je ponavadi izražal tako hoteno odmaknjenost od subjektovih patetik, upov in strahov; nič ni bilo hujšega in bolj bednega, kot če je kdo s svojimi srčnimi izlivi mislil resno. Potisk gre tu do roba in čez, do ekstrema, v katerem ta samoironija oziroma skrajni cinizem postane totalna spaka, performans oziroma inštalacijska varovalka pred kolapsom obstoja, glumljenje glive, ironija ironije in s tem šele zares razsežnost pošastne resnice: z vso to radikalno držo ne more izničiti čisto preprostega dejstva, smrtnega greha poetike, patetike, da namreč misli resno …”

Poleg tega se Martina Potisk s svojo knjigo pridružuje veliki skupini pesnic, ki zadnjih dvajset let korenito pretresajo in spreminjajo slovensko pesniško krajino. S svojim  modernističnim videzom – kajti gre le za videz – njena poezija morda izvrši celo svojevrsten simbolni korak, saj je bil ravno visoki oziroma temni modernizem ena zadnjih velikih trdnjav, kamor slovenske pesnice niso bile nikoli pripuščene. 

Zaradi vsega navedenega Martini Potisk soglasno dodeljujemo nagrado za najboljši knjižni prvenec za leto 2025.

Knjiga je izšla pri založbi Kulturni center Maribor.