Znani so rezultati in rezidenčna imena za leto 2021–2022

 

V sklopu natečaja za sodelovanje pri rezidenčnem programu v letu 2021–2022, ki je del projekta Odisejevo zatočišče 2 (The Ulysses’ Shelter 2) je tričlanska komisija, v sestavi Veronike Dintinjana, Denisa Škofiča in Andreja Hočevarja, izbrala tri slovenske kandidate, ki se bodo udejstvovali v rezidenčnem programu v letu 2021–2022.

Na DSP je prispelo 10 vlog in izbrani so bili naslednji trije kandidati:

Tomo Podstenšek

© fotografije: Polona P. Podstenšek

Kratek življenjepis

Tomo Podstenšek (1981) piše predvsem prozo. Kratke zgodbe objavlja v domačih in tujih literarnih revijah, več njegovih besedil je bilo nagrajenih na različnih natečajih. Je avtor šestih romanov in dveh zbirk kratkih zgodb. Romana »Sodba v imenu ljudstva« (Droplja, 2012) in »Papir, kamen, škarje« (Litera, 2016) sta bila nominirana za nagrado »kresnik« za najboljši slovenski roman, zbirka zgodb »Ribji krik« (LUD Literatura, 2017) pa za najboljšo kratkoprozno knjigo leta – nagrada »novo mesto«. Poleg pisateljevanja občasno sodeluje pri gledaliških, radijskih in drugih sorodnih projektih ter organizaciji literarnih dogodkov.

Povezava do avtorjeve spletne strani: https://tomopodstensek.com/

Recenzije

Dvigalo (Litera, 2011)

»Prvenec obetavnega avtorja, pisan v dinamičnem stilu ter s feljtonskimi dolžinami poglavij.« (Samo Rugelj, Bukla)

»Avtor je s tenkočutnim opisom vseh konfliktnih situacij posredno pokazal tudi na širše družbeno in politično dogajanje. Bralcu tako postane iz prve roke jasno zakaj je socializem propadel in zakaj kapitalizem vztraja tako dolgo.« (Miša Gams, Airbeletrina)

»Roman Dvigalo torej ponuja kar nekaj zanimivih asociacij in odpira tudi vprašanje neznosnosti človekove bližine, ki je prav tako simptom sodobne razosebljene družbe.« (Ana Rozman, Radio Slovenija)

Ribji krik (LUD Literatura, 2017)

»Podstenšek je mojster psihologizacije likov, predvsem njihovih najtemnejših plati in strasti, tistih, ki jih je zaradi družbenih konvencij treba prikriti in zamolčati, a so v človeku ujete kot neslišen krik.« (Tanja Petrič, dobreknjige.si)

»Ribji krik je zgodba o nečem, kar bi se lahko zgodilo, a se ne bo, saj smo ujeti v mreže nezadovoljnih življenj, ob čemer pa je vse, kar zmoremo, to, da neslišno kričimo. Naslov je sinonim za vse, kar ostane v odnosih neizrečenega.« (Samanta Hadžić Žavski, Koridor)

»Zgodbe so spisane pripovedno spretno, karakterno prepričljivo, etično zaostreno in kvalitativno precej izenačeno.« (Matej Bogataj, Sodobnost)

Kar se začne z nasmehom (Litera, 2020)

»Izvrsten roman, prepreden s humorjem in satiro, odseva duh sodobnega časa, ki hlepi zgolj po pozornosti in čim večjem številu všečkov ter zato napihuje svojo (lažno) vest do brezmejnosti, ob tem pa brezobzirno pozablja na bistvo: na malega človeka.« (Vesna Sivec Poljanšek, Bukla)

»Absurd sreča akcijsko dramo.« (Petra Vidali, Večer)

»Roman Kar se začne z nasmehom je dovolj pronicljiv preizkus družbene kondicije, spisan tekoče in primerno spravljivo, da ne potegne v kriminalko, s katero se v enem segmentu spogleduje, ali v dramo maščevanja, čeprav Feliks udarce vrne. Vendar se zadeve uredijo s humorjem in malo privoščljivosti, na hitro in brez posledic, kaj šele prelivanja krvi, čeprav vmes mahajo tudi s pištolami. Duhovit premislek o sreči v času, ko menda ta išče naš naslov.« (Matej Bogataj, Mladina)

Ana Svetel 

© fotografije: Matic Bajželj

Kratek življenjepis

Ana Svetel je po zaključenima Drugi gimnaziji in Konservatoriju za glasbo diplomirala in magistrirala na Oddelku za etnologijo in kulturno antropologijo, kjer trenutno pripravlja doktorat. Njena pesniška zbirka »Lepo in prav« je bila nominirana za najboljši prvenec leta, kratkoprozna knjiga »Dobra družba« pa za nagrado »novo mesto«. Obe deli sta bili razprodani in ponatisnjeni. Po izboru zgodb iz »Dobre družbe« je RTV SLO posnel serijo radijskih iger. Pesmi in kratke zgodbe objavlja v osrednjih slovenskih literarnih revijah (Literatura, Dialogi, Sodobnost), kolumne in eseje pa v različnih medijih. Njena dela so bila prevedena v angleščino, portugalščino, hrvaščino in bosanščino ter večkrat antologijsko zastopana. Vključena je v mednarodno pesniško platformo Versopolis. Aktivno se ukvarja tudi z glasbo in pripovedovanjem.

Recenzije

»Pesniška zbirka Ane Svetel je brez dvoma svetal komet na obnebju sodobne slovenske poezije, med lanskimi prvenci pa prav gotovo sam vrh t. i. mlade lirike, ki v pričujoči knjigi deluje zrelo, kultivirano in ima pravšnjo mero lirskega naboja.« (Milan Vincetič o Lepo in prav, revija Sodobnost)

»Ana Svetel snuje blagoglasno poezijo »mladosti«, katere melodična, občutljiva in notranje osvobojena beseda nezadržno raste iz sedanjega in zelo konkretnega doživljaja.« (Martina Potisk o Lepo in prav, revija Literatura)

»V domala sleherni pesmi zbirke je prisotna prvinska, lahko tudi povsem otroško nedolžna želja po skladnosti, sožitju, uravnoteženju nasprotij, ki jih posameznik nosi v sebi, in nasprotij, ki so zunaj njega.« (Diana Pungeršič o Lepo in prav, oddaja S knjižnega trga, Radio Slovenija)

»Jedrnati format kratkih zgodb se avtorici odlično poda, saj navrže ravno dovolj podrobnosti, da se bralci brez težav vživimo v situacijo, dolgovezne razlage in bognedaj moralizacije pa izpusti. Dialogi in doživeti prvoosebni monologi, ki sestavljajo večinski delež zbirke, se prepletajo v lahkotno-igrivem tonu, kar pa nikakor ne trivializira njihove poante.« (Irina Lešnik o Dobri družbi, revija Literatura)

»Struktura je dobra – zasuki so atraktivni, a ne zdrsnejo v poanto, ampak pustijo zgodbo odprto -, pisava je okretna, branje je veselje.« (Petra Vidali o Dobri družbi, časopis Večer)

»Ana Svetel svoje literarne like dovolj široko nabere in jih ustrezno jezikovno usposobi, hkrati pa jih postavi v enega redkih preostalih prostorov javnosti: v kabino, z vzdražljivo glasbo in enakim imidžem sopotnikov, s pod površjem brbotajočimi problemi od prej. Vse to ustvarja prepoznavne, vsakdanje, vendar tudi skrivnostno zamaknjene in včasih napete atmosfere. In razplete.« (Matej Bogataj o Dobri družbi, tednik Mladina)

Uroš Prah

© fotografije: osebni arhiv avtorja

Kratek življenjepis

Uroš Prah (Maribor, 1988) je avtor treh pesniških zbirk v slovenskem jeziku: Čezse polzeči (Ljubljana: CSK, 2012), Tišima (Ljubljana: CSK, 2015 – nominaciji za Veronikino in Jenkovo nagrado) in Udor (Ljubljana: ŠKUC, 2019). 2018 je na Dunaju za v nemščini napisano investigativno pesnitev Nostra Silva prejel nagrado Exil Lyrikpreis. Februarja 2019 je bil rezident slovenskega Ministrstva za kulturo v New Yorku, septembra 2019 rezident Tradukija in Romunskega narodnega muzeja za literaturo v Bukarešti, junija 2020 IHAG rezident v Gradcu. Prevodi njegovih zbirk, pesmi in esejev so doslej izšli v 17. državah. Bil je soustanovitelj in večletni glavni urednik revije IDIOT, programski direktor mednarodnega festivala Literodrom ter soustanovitelj Muzeja norosti, Trate. Trenutno domuje na Dunaju.

Povezava do avtorjeve spletne strani: www.urosprah.com

Recenzije

»Ko torej Prah z “obračanjem navznoter in navzdol” ustvari prostor, pokaže, da raztelešenje lahko in zmore zadržati govor.« (Gabriela Babnik o Udoru, Delo, 2020)

»In pesnik se je odločil, da udre v domačinščino, v slovenščino, da jo izpraši, prezrači, očisti in na novo sestavi, oplemeniti, da ne bo tako uboga njena izraznost. In, treba je priznati, pesniku uspeva, dogaja se čistilna akcija v vsem njenem sijaju. (…) In slovenščina spet oživi!« (Andrej Lutman o Udoru, RTV, 2020)

»Pesem “Skromnost manjšin” (…) lahko postane primeren akcijski program za vsako manjšino v diktaturi. (…) Moč in skromnost poezije Uroša Praha je odlično darilo za ljubitelje tako lepega pisanja kot angažiranih besedil. Navsezadnje se poezija v današnjem vedno bolj virtualnem svetu pogosto spremeni v pozabljeno, podcenjeno umetnost, manjšino. Zdaj pa zahvaljujoč Urošu Prahu vemo, da mora manjšina ponuditi “resničnejši hrup – strašno gostoto umirjene besede, ki brenči”.« (Uladzislaŭ Harbacki o Tišimi, Makeout, Belorusija 2020)

»Prahove pesmi so izziv, izziv za branje. So temne in telesne, trde in blizu. Ne gre zanikati erotičnega naboja, prisotnosti drugega, vendar v jeziku, ki ohranja razdaljo. V tej knjigi so na voljo številne besedne igre, ki so avtorjeva značilnost, prisotna tudi v njegovi prvi knjigi Čezse polzeči; v Tišimi se to kaže že v naslovu, ki ga je skoraj nemogoče prevesti – raznovrstna tišina, tišina, ki potiska, toda na-proti – potopimo se v branje, ki od bralca zahteva delo. Knjiga, ki izziva oblike in jih združuje.« (Pablo Arraigada o Tišimi, Argentina 2018)

»Prizorišče gozd: Tukaj ne šumijo stara drevesa, tukaj tulijo motorne žage mednarodno delujoče lesne korporacije s sedežem v Avstriji, ki v velikem slogu seka zaščitene gozdove v Karpatih. Uroš Prah v svojem presenetljivo golem besedilu (…) povsem brez pedagoškega patosa na pranger postavlja vprašljive kapitalistične prakse in korupcijo. Nasploh se Prah tukaj izkaže kot mojster ne-patosa, ki oživalja liričnost v tradicionalno protilirsko razumljenih sferah.« (Barbara Zwiefelhofer, Literaturhaus Wien; Katja Gasser, ORF; Julya Rabinowitch; obrazložitev za podelitev nagrade Exil Lyrikpreis 2018 investigativni pesnitvi Nostra Silva)

»Uroš Prah bo sodil med izstopajoče pesnike pričenjajočega se 21. stoletja (…).« (Katja Gasser o Tišimi in Udoru, Dunaj 2020)