Poslanica ob svetovnem dnevu maternega jezika 2023

Umislili so si dan materinega jezika. Mogoče zato, da bi obvarovali nacionalne entitete in obstoj ljudstev ter njihovo dostojanstvo z njihovim jezikom vred?  Morda. Morda vsi materni jeziki sveta govorijo isti jezik, ko gre za nekaj tako univerzalnega in neštetokrat ponovljivega kot je življenje posameznika in njegov jezik. Današnji materni jeziki Evrope so skriti v ustni votlini, za zobmi. Materni jezik je danes v Evropi nem, ker vidimo nerazumljive nasmeške politikov, ki v univerzalnem jeziku miru molčijo, njihov jezik pa je jezik vojne. Njihovi nasmeški so izdajalci njihove sreče, ker se vojna tukaj med nami nadaljuje. Nasmeški med njimi so molčeča priznanja, da so srečni, ker se seje smrt tu, čisto zraven? Molčali so vedno, sedaj pa je njihov molk, ker je vojna tukaj in je naša, postal grozljiv in očiten. Celo več, nasmeški, ki si jih kakor posamezniki privoščijo, so ljubezenski, so objem smrti. Seveda nihče med njimi ne more govoriti v maternem jeziku, ker ne razume vsebine materinščine. Tiho so materni jeziki, ker v neki lingui franki naši politiki pozivajo k vedno na novo porajajoči se vojni – zdaj tu, zdaj tam, kjerkoli. Sramota so, groza nas bi moralo biti.

Materin jezik in jezik posameznika, četudi je izgovorjen ali napisan, ne pomeni nič zoper samopašnost hujskačev vojne. Zato ostaja mrtev. Neizmerna laž so besede demokracija, mir, svoboda, ko se poziva na vojno, ko so fanfare za napad tako glasne kakor orgle ob apokalipsi – in jeziki malih ljudi ostajajo za zobmi v ustni votlini. Kakor da ne vidimo, da lažejo, ko govorijo, ko se smehljajo, lažejo, ko si obljubljajo zaveze in s tem žalijo človeško dostojanstvo – ki mora biti mir in pravičnost. Ko besede v vsakem maternem jeziku dobijo nazaj pravo veljavo, prave pomene, ko postanejo resničnost, nastopi mir in se vojna hinavsko skrije v podtalje naše zavesti.

Nasprotujem maternemu jeziku, če jezik prebiva samo v ustni votlini. Ni me samo sram, tudi strah in groza me je, ker ne spregovorim, ker molčim v jeziku kot vsi drugi v vseh drugih maternih jezikih. Kdaj bo dovolj in se bo iz nas izvil krik, samo krik, enoznačni in povsem enak krik, ne krik v različnosti materinščin, ki bo prosil in zahteval, naj se bolečine končajo? Za kaj takšnega ne potrebujemo maternega jezika, potrebujemo dostojanstvo. Ne potrebujemo  političnega smehljanja in zaničevanja drugih ljudi in njihovih življenj. Danes in zdaj ne govorimo v materinščini, v njej sedaj lepo hinavsko molčimo.

Dušan Merc, predsednik DSP