Odisejevo zatočišče 3 2022/2023- Slovenski rezidenti se predstavljajo

 

V sklopu natečaja za sodelovanje pri rezidenčnem programu v letu 2022–2023, ki je del projekta Odisejevo zatočišče 3 (The Ulysses’ Shelter 3) je tričlanska komisija, v sestavi Dejana Kobana, Nataše Čebular in Davorina Lenka, izbrala tri slovenske kandidate, ki se bodo udejstvovali v rezidenčnem programu v letu 2022–2023.

Na DSP je prispelo 15 vlog in izbrani so bili naslednji trije kandidati:

Tibor Hrs Pandur 

(C) fotografije: Andrej Petelinšek

 

TIBOR HRS PANDUR (1985, Maribor) je pesnik, prevajalec, dramaturg, dramatic in teslolog. Od 2009 do 2018 je deloval kot glavni urednik revije in paraliterarne organizacije I.D.I.O.T. Prevaja iz nemščine, angleščine, srbohrvaščine in španščine. Leta 2008 je njegov dramski prvenec Sen 59 uprizorjen v gledališču Glej, za katerega je 2013 na 43. Tednu slovenske drame prejel Nagrado za mladega dramatika. Leta 2010 je izšel pesniški prvenec Enerđimašina (Center za slovensko književnost); leta 2011 pa prevodni prvenec izbranih pesmi Jima Morrisona: Očividec (Aleph, Center za slovensko književnost). Leta 2017 je izšla njegova druga pesniška zbirka Notranje zadeve pri založbi Litera v Mariboru. Leta 2019 je izšel njegov prevod Teslovega eseja Problem povečevanja človeške energije (z obsežno spremno študijo Teslova hybris in zakoni narave) pri ZRC SAZU in založbi Litera, ki je leta 2021 ponatisnjena v razširjeni in dopolnjeni izdaji. Kot dramaturg sodeluje z Nino Rajić Kranjac in Livijo Pandur. Njegova tretja pesniška zbirka Psyops izide leta 2022 pri založbi Litera.

 

IZ RECENZIJ:

Tibor Hrs Pandur: Notranje zadeve (Litera, 2017)

»Notranje zadeve so v političnem smislu tako tudi zunanje zadeve. Boj za teren svojih sanj pomeni vstopiti v sredo spektakla in se spo- pasti z njim. Opisana protislovja, ki se pri tem pojavljajo, so rezultat intenzivnega spopada. Rezultat boja je tekst, ki ga lahko beremo kot sklop posamičnih, ločenih pesmi ali pa kot eno veliko politično telo, povsem v skladu z opisanim razkolom med posameznikom in množico, ki vodi v njuno poenotenje. Politično telo mu pravimo, ker je rezultat političnega boja na terenu intimnega. Tekst je za pesni- ško knjigo nenavadno dolg, poskus nepremišljenega krajšanja pa bi morda pomenil stopiti temu boju nasproti. Skozi posamezne pesmi -sanje se individuum množi, se torej deindividualizira, in se poskuša združiti v koherentno, individualno celoto. S tem Notranje zadeve izstopajo tako iz starosvetne maloburžoazne vizije spodobnosti in obvladljivosti kot tudi iz sodobne manije zapakiranosti ter prav tako obvladljivosti. Notranje zadeve obenem predstavljajo bojno pesem in žalostinko. So intenziteta trenja, poezija, zavezana svojemu zgodovinskemu trenutku. Na za poezijo značilen in specifičen način spajajo singu- larno in univerzalno: niso dokument svojega časa, so intervencija vanj, in s tem prinašajo največ, kar lahko poezija prinese. Ne kot sredstvo, kot poezija.«

Muanis Sinanović Notranje-zunanje, Zunanje-notranje zadeve, spremna beseda k Notranjim zadevam (Litera, 2017). 

 

Nikola Tesla: Problem povečevanja človeške energije (prevedel in spremno študijo napisal Tibor Hrs Pandur

»Tibor Hrs Pandur je od novodobnih fascinacij stopil velik korak naprej in z dobro premišljenimi uvidi presvetlil Teslovo delo. Prevod knjige je opremil z izčrpno, izjemno poglobljeno spremno besedo, ki bi ji v svetovni teslologiji težko našli enakovredno primerjavo. Njegova analiza je še posebej povedna zaradi izrazito holističnega pristopa: sklicuje se na množico preverljivih dejstev, na primerjalno raziskavo ogromnega korpusa podatkov, hkrati pa Tibor vse to predstavi v kritični luči celovite vizije, kako naj mi, čuteča človeška bitja, svoje življenje vodimo k smiselni izpolnitvi in sreči. To pa je natanko tisti način, po katerem je deloval tudi Nikola Tesla. Ta pot seveda ni lahka in tudi priprava te knjige je zahtevala veliko naporov. Vsekakor prihaja k nam ob pravem času, v času, ko moramo iskati radikalno nove odgovore na večno stara vprašanja človeške eksistence.«

Andrej Detela Po krivici neznano Teslovo besedilo, Znanost na knjižnih policah, Delo, 5. 7. 2019.

 

Ajda Bračič 

(C) fotografije: Robert Balen

 

Ajda Bračič (1990) deluje kot arhitektka, publicistka in urednica ter sodeluje s številnimi mediji s področja arhitekture in kulture (Ekran, AirBeletrina, Hiše, Outsider, Razpotja, ETC, Literatura itd.) Njena poezija in kratke zgodbe so bile objavljene v revijah Literatura, Sodobnost, Rukopisi, Medmet, na Radiu ARS in Radiu Študent, nekajkrat je bila tudi nagrajena na natečajih. Leta 2018 je umetniški kolektiv Ignor izdal omejeno edicijo knjižic njene poezije z naslovom gravženroža. Leta 2022 je pri LUD Literatura izšel njen literarni prvenec, zbirka kratkih zgodb z naslovom Leteči ljudje. Njena kratka proza se trenutno prevaja v nemški in ukrajinski jezik, poezija pa je bila prevedena v nemški, angleški in srbski jezik.

 

IZ RECENZIJ: 

Leteči ljudje Ljubljana : LUD Literatura, 2022

“Najprej je treba opozoriti na subtilnost in nevsiljive metafore in primere, ki jih Bračič izpisuje v svojih zgodbah. Prav s tem ji uspe po zbirki posejati detajle, zaradi katere fikcijski svetovi oživijo, postanejo oprijemljivi, čutno nazorni. (…) Morda najbolj zanimiva lastnost teh kratkih zgodb pa se pokaže v trenutkih, ko se odpirajo magičnemu; ko se končni prostor naenkrat zavrti in razpre v neskončnega, kjer se za vrati sobe, kot recimo v Hiši spomina odpirajo celotne pokrajine; kjer skratka realistični ton kar naenkrat doživi suspenzijo in razpira neke – morda slutene, morda ne – svetove pod površjem.”

Robert Kuret o Letečih ljudeh, Delo, 2022. 

 

“Ajda Bračič je po izobrazbi arhitektka, po izidu njene pripovedne prvenke Leteči ljudje v zbirki Prišleki pri Literarno-umetniškem društvu Literatura pa zagotovo tudi pisateljica. V svojih zgodbah piše o nelahkih temah, pogosto o tesnobah, o srečanju s smrtjo, toda o izbranih temah piše izbrušeno in izvirno.”

Marko Golja o Letečih ljudeh, Radio ARS, 2022. 

Sergej Harlamov

(C) fotografije: Robert Marin

 

Sergej Harlamov (1989, Slovenija) je pesnik, sociolog, komparativist in publicist. Leta 2011 je bil kot zmagovalec Festivala mlade literature Urška gost festivala Pranger, istega leta je izšel tudi njegov prvenec Jedci. Njegova druga pesniška zbirka Mnogoboj mitologij (2019) je bila nominirana za Jenkovo nagrado in kritiško sito. Prav tako je bila po izboru strokovne javnosti vključena v bilten Ten books from Slovenia kot ena najzanimivejših izdaj leta 2019. To leto je izdal svojo tretjo pesniško zbirko eksperimentalne, konkretno-abstraktne poezije z naslovom Hypomnemata ali Obnovimo osnove pisanja. Njegove pesmi so bile objavljene v vseh pomembnejših slovenskih literarnih revijah in prevedene v srbski, nemški, madžarski in angleški jezik. Za svojo interdisciplinarno diplomsko delo Michel Houellebecq in arheologija sedanjosti si je prislužil Fakultetno Prešernovo nagrado.

 

IZ RECENZIJ:  

Jedci – Ljubljana : JSKD – revija Mentor, 2011

»Ko stopam v prostor poezije Sergeja Harlamova, morda vstopam tudi v prostor, kjer je smrt najbolj živa, pa vendar z občutkom, da odpirajoče narekujeta slutnja in tudi že izkušnja. Morda izkušnja puščavnika. Morda rečem zato, ker so zarisane podobe velikokrat na meji med realnim in abstraktnim, a vedno pristanejo na eksistencialno spoznanje odtujenega posameznika, zmožnega globljega družbenega vpogleda.«

Lucija Stupica Enbohm

 

Mnogoboj mitologij – Maribor : Litera, 2019

»Pravzaprav niti ne vem, kako lahko o knjigi kaj napišem, ne da pristanem na to, kar sama sesuva. In seveda: kako lahko sama sesuva z mesta, na katerem na neki način sama stoji? Na to je najbolje odgovoriti skrajno materialistično: očitno lahko, ker je. Z malo pomiritve bi bilo morda bolje trditi, da se zbirka zavzema za lastno detronizacijo, da bi se končno enkrat vključila v »red stvari«, namesto da plava tam nekje z mističarkami (več: de Beauvoir). Seveda vse to zveni kot nekakšno šarjenje po lastnem statusu, kar pa je prav mogoče tudi osnovna poanta: da subjekt razlaga samega sebe s svojimi sredstvi in na svoj način. Seveda pa to ni vse, kar je mogoče o pričujočem delu povedati. Ali pa tudi.«

Aljaž Krivec