Ob 150. obletnici ustanovitve DSP

Društvo slovenskih pisateljev danes

Današnji DSP se razlikuje od DSP, ki je bil zasnovan pred 150 leti. In ne razlikuje se samo od tedanjega društva, zelo drugačno je tudi od društva, ki je delovalo po letu 1945, se pravi po koncu vojne in do leta 1991. Spreminjalo se je, kakor slovenska družba. Spremembe, mutacije in variacije se bodo nadaljevale. Ob 150-letnici smo lahko ponosni, da je obstalo toliko časa, da je izvrševalo osnovne naloge, ki so si jih zadali takratni člani, da je delujoče še danes in da smo člani v najbolj temeljnih stvareh soglasni in nerazdeljeni. Mislim, da je temeljno vezivo vseh 150 let slovenščina. Ki pa se, seveda, tudi spreminja.

V osnovi so ostali postulati delovanja DSP in njegovega smisla vedno enaki: ohranjati in vzpodbujati slovensko literaturo in slovenski jezik. In tako je še danes.

Svoje poslanstvo je DSP dostojanstveno in učinkovito uveljavljalo celotno obdobje svojega obstoja – 150 let.

Politični in tudi vojni viharji so kakor po čudežu društvo samo, pa tudi mnoge člane, utrjevalo ravno v trmasti uveljavitvi ohranjanja slovenske umetniške besede, pravice do lastnega jezika in tudi do demokracije.

Pritiski na društvo so bili prisotni neprestano. Še obdobja blagostanja in miru, ki so bila seveda kratka in nezaznavna, niso bila brez trenj med politiko in literati. To se je izkazalo najbolj takrat, ko so se unitaristične težnje političnih sil v Jugoslaviji, katerikoli že, se pravi ali kraljevine ali socialistične, krepile, ko je prihajalo do političnih zahtev, da se slovenščina podredi ideologiji troedinega naroda v kraljevini in tudi v SFRJ.

Prelomnic je bilo kar nekaj, med njimi kongres PEN na Bledu v začetku šestdesetih let, kjer je prišlo do zelo ostrih nasprotovanj med književniki Srbije in Hrvaške na eni strani in na odpor slovenskih literatov in literarnih teoretikov, ki so seveda izhajali iz vrst DSP in so bili člani PEN.

Unitaristične težnje, tako v politiki, v trenjih posameznih komunističnih republiških organizacij kakor v zvezah književnikov in Zvezi književnikov Jugoslavije, so bile izjemne. Osovraženost slovenskih predstavnikov DSP, se pravi književnikov, je bila ne glede na lepe besede uničujoča, ponižujoča in stalna.

Samo primer: težnje unitaristov v osemdesetih letih, ko so bila v Jugoslaviji sprejeta skupna izobraževalna jedra, ki so v resnici pomenila ukinitev slovenske zgodovine, slovenske literarne zgodovine in podrejanje slovenščine srbski oziroma jugoslovanski potujčevalni politiki, so imele politično partijsko podporo v samih vrhovih SFRJ. K sreči so se na domačih slovenskih tleh našli tudi politiki, ki so tem jedrom nasprotovali.

Takrat je DSP odreagiralo ostro, odločno in tudi učinkovito. Ciril Zlobec, Tone Pavček in drugi so pokončno in ostro nasprotovali takšnim zahtevam Beograda in na srečo na tem področju prebudili spečo slovensko politično elito, ki ji je morda, vsaj njenim nekaterim predstavnikom, tudi ustrezala. Skupna izobraževalna jedra za celo državo Jugoslavijo so se od slovenskih tal poslovila.

DSP je v jugoslovanskem prostoru, se pravi med posamičnimi nacionalnimi oziroma republiškimi društvi, ostala osamljena. Podpora stališčem DSP so bila skromna in boječa.

Člani DSP so že pred eskalacijo vojaških spopadov zavrnili pritiske Srbske akademije in začeli s pripravami na novo slovensko ustavo. Kot vemo, so jo ustvarili, jo uveljavili skupaj z prebujeno zahtevo vseh slovenskih politikov po demokraciji, ne samo po demokratizaciji zveze komunistov.

To je bilo vizionarsko obdobje DSP, ki pa je svojo potenco razumljivo izgubljalo z vedno večjo močjo institucij slovenske samostojne, in sedaj nekaj manj samostojne, države.

Institucije, ki so prevzelo vlogo nacionalnega stebra naše jezikovne literarne in državne skupnosti, so upravičeno in učinkovito nadomestile DSP. Upajmo, da za vedno.

Kljub temu pa je DSP še danes eden od temeljnih varuhov slovenskega literarnega ustvarjanja, ki ohranja živost in moč našega jezika. DSP je danes seveda pluralistično zasnovano društvo članov, ki so vsi zavezani slovenskemu jeziku, literaturi in kulturi. In verjetno najpomembnejše – zavezani temu, da bo Slovenija ostala demokratična država. Pogosto se ne samo zdi, pogosto obstajajo kazalniki, ki ogrožajo demokracijo pri nas.

DSP se ne oglaša na vsak politični spodrsljaj, na vsako stališče, s katerim se morebiti člani ne strinjamo, trdno pa sem prepričan, da bomo vsi enotno nastopili, ko bomo ocenili, da sta ogrožena slovenski jezik in demokracija. To je ne glede na življenjski nazor posameznika, ne glede na njegovo uveljavljenost v kulturnem prostoru, ne glede na njegovo osebno poetiko, nujno.

Kot predsednik DSP si želim, da nam nikoli ne bo potrebno radikalno nastopiti, da je demokracija v RS dovolj močna, da bodo institucije slovenske države, predvsem šolstva in znanosti, ohranjale slovenski jezik, ga gojile in omogočale razumevanje naše zgodovine in naših vrednot.

Dodam naj še, da je DSP tudi v samostojni, politično pisani in raznovrstni idejni zastopanosti slovenskih državljanov in pisateljev, ostalo enotno, skupno in v vseh pogledih zdravo društvo.

Dušan Merc, predsednik DSP