Ivo Svetina: SREČNO 2017, KULTURA!

SREČNO 2017, KULTURA!

Poldrugo leto pred volitvami se vladajoča koalicija že zaskrbljeno ozira po volilnem telesu, da ugotovi njegovo psihofizično stanje. Še zlasti je pozorna do nekaterih udov. Na druge pa kar pozablja. Ne bi si upal reči, da  jih ne pozna ali da ne razbira njihovih (vsaj osnovnih) potreb, saj bi potem moral zapisati, da gre za skrajno ignoranco in iz nje izvirajočo aroganco. A ker izkušnje nenehno opozarjajo, da šteje vsak glas, ki ga neka  stranka dobi na volitvah, si tega »fenomena« ne znam razložiti drugače,kot prav z ignoranco in iz nje izvirajočo aroganco, katere najodličnejši predstavnik je predsednik vlade dr. Miro Cerar. Kajti s svojem ravnanjem ozirom neravnanjem z vsem, kar se tiče kulture in umetnosti, vedno znova dokazuje, da mu je malo mar tistih volilnih glasov, ki bi SMC na prihodnjih volitvah morda celo zagotovili zmago.

To pa so glasov vseh, ki delamo v kulturi, tako zaposlenih v javnih zavodih, kot samozaposlenih. Ignoriranje dela volilnega telesa, ki se  mu (od Borisa Kidriča dalje z negativni predznakom) reče kulturniki, verjetno ne izvira iz prepričanja, da bomo iz užaljenosti čez leto in pol volili tisto stranko, ki je, ko je bila na oblasti, ukinila samostojno ministrstvo za kulturo. A vendar je težko razumeti, da sedanja vlada ni sprejela ene same pobude, ki je prišla  s strani Društva slovenskih pisateljev; npr. Enajst zahtev, ki smo jih avgusta 2015 naslovili na vlado in v preambuli zapisali, da zahtevamo, da kultura postane prioriteta na vladni ravni, kar pomeni, da mora biti kultura tudi v finančnem razrezu med prioritetami, če želimo ustaviti njeno nadaljnje pustošenje in hkrati zagotoviti slovenski državi in njenim državljanom prepoznavno identiteto, vitalno prihodnost in ne nazadnje v precejšnji meri smisel in namen obstoja. Torej da je kultura državotvorni »resor«, zaradi česa je skrb zanjo na vsej vladi in ne le na ministrstvu za kulturo. In zato smo zdaj pri ključnem vprašanju ne le slovenske kulture, ampak slovenske družbe.

»Po položaju« sta v (vsaki) državi državotvorna resorja vojska in policija. A v Sloveniji sta celo ti dve vse manj in manj, saj se soočata s pomanjkanjem sredstev tako za nakup streliva kot za  neprebojne jopiče. A za to ni »kriva« kultura! Iz česar sledi, da če bi se iz državnega proračuna v celoti črtali sredstva, ki so v letu 2017 namenjena kulturi, ne bi od njih noben drug »resor« imel nič! Kajti kulturi je letos namenjenih 147 milijonov evrov. In še nekaj »evropskega denarja« (ok. 5 milijonov evrov). Če od teh 147 milijonov evrov odštejemo prispevke, ki jih ministrstvo za kulturo plačuje za t.i. samozaposlene, se sredstva zmanjšajo za 7,5 milijonov evrov. Torej jih ostane manj kot 140 milijonov evrov! Četudi gre pri plačilu prispevkov za samozaposlene za tipičen socialni transfer, se doslej še noben minister/ministrica za kulturo ni domislil, da bi te prispevke moralo plačevati ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve.

Stanje na področju (so)financiranja v letu 2017 ni le katastrofično, ampak naravnost sramotno! Kot da bi se kultura še vedno razumela kot poraba in ne da  vlaganje v kulturo ustvarja dodano vrednost, ki je, po zatrdilih ekonomistov, (res, da na daljši rok) večja kot na katerem koli drugem področju.

Četudi je v uvodnem delu k letošnjem proračunu za kulturo zapisano, da je sedanje stanje posledica »krize«, v času katere je bil »spregledan« pomen kulture kot »ključnega polja oblikovanja in izražanja identitete nacionalne skupnosti in enega najpomembnejših razvojnih dejavnikov in vprašanje uresničevanja javnega interesa nacionalne skupnosti bolj izpostavljena, bolj ogrožena in še bolj pomembna kot običajno«, pa višina proračunskih sredstev za letošnje leto to misel v celoti razveljavlja. Ministrstvo mora žal hkrati priznati,  da se sredstva za kulturo od leta 2009 nenehno zmanjšujejo.

Če si podrobneje ogledamo letošnji proračun za kulturo  nam podoba slovenske kulture postane še bolj mračna; proračun kulturnega ministrstva je do skrajnosti razdrobljen. Že tako nezadostna sredstva se delijo po vseh mogočih podpodročjih in znotraj njih še na neštetapodpodpodročja, od znanosti in informacijske družbe, civilne družbe, izobraževanja, športa, socialne varnosti in na koncu še financiranje »organov v sestavi« Arhiva RS in Inšpektorata RS za kulturo in medije.

Ker je knjiga naš temelj, tako smo rekli skupaj s Trubarjem in še kar ponavljamo – nekateri le ob različnih slovesnostih, drugi to potrjujemo z lastnim delom, s pisanjem – smo pisatelji vedno znova ponujali različne rešitve, za katere smo trdno prepričani, da jih je mogoče uresničiti, ne da bi bila s tem ogrožena državna suverenosti: med drugim, da bi se izenačila sredstva, ki jih država pobere z davkom na knjigo s sredstvi za subvencioniranje knjig, ki poteka preko Javne agencije za knjigo, nadalje, da se sredstva za nakup knjižničnega gradiva  vrnejo na raven leta 2014, ko so bila zmanjšana za 800.000 evrov, da se avtorski honorarji (za subvencionirane knjige) zvišajo najmanj za 50odstotkov, da se sredstva za štipendije iz knjižničnega nadomestila povečajo za 100 odstotkov … Nemara bi celo lahko posnemali Irsko, kjer avtorjem na treh področjih, ki so izrazito ustvarjalna (pisanje, slikanje in skladanje), ni potrebno plačevati davka na avtorski honorar! To je za državo minimalni »izpad« pri davkih, za avtorje pa velik bonus. In tudi ob poskusih prodaje Mladinske knjige nismo bili tiho: predlagali smo, da se Mladinska knjiga s slabe banke prenese na Slovenski državni holding, saj gre za izrazito strateško naložbo; da, za nacionalni interes gre, saj bi prodaja Mladinske knjige tujemu kupcu pomenila konec slovenskega založništva in knjigotrštva! In naj opomnim: banke, katerih dolžnica je Mladinska knjiga, so v državni lasti!

Naj zaključim to žalostno voščilo slovenski kulturi za leto 2017 še z enim podatkom, za katerega bo marsikdo dejal, da mešam hruške in jabolk, ali celo še kakšno bolj eksotično sadje, in sicer: sporazum med ministrstvom za zdravje in Fidesom je zdravnikom prinesel 50 milijonov evrov. Vse lepo in prav, četudi skeptiki ne verjamemo, da se bo zaradi tega stanje v slovenskem zdravstvu bistveno izboljšalo. Investicija za novogradnjo NUK II (na že zdavnaj izbrani lokaciji in izvedenim mednarodnim natečajem) bi stala prav  tako 50 milijonov evrov.

Ivo Svetina