Beseda predsednika DSP ob 35. Slovenskem knjižnem sejmu: SEJEM NAJ BO ŽIV

Najpreprostejši in najbolj natančen pogled na sejem kot starodavno obliko prodaje blaga je, da na sejmu stojijo ob stojnicah na enem mestu za tri, štiri ali več dni drug ob drugem konkurenti iste »branže«, razkazujejo svoje dosežke in se potegujejo za pozornost kupcev vseh vrst, ter kar je zelo pomembno, trgujejo tudi med seboj.
Kolikšen je pretok finančnih sredstev ob koncu Slovenskega knjižnega sejma, kaj je bilo najbolj prodajano in najbolj pogosto kupljeno, kaj je prineslo največ dobička, za koliko in pod kakšnimi pogoji, je predmet analize organizatorja sejma in, ker gre za slovenski knjižni sejem, tudi analiza Ministrstva za kulturo, ki ima s sejmom nedvomno tudi svoje načrte in svojo interpretacijo, ko evalvira vložena sredstva v ta segment kulture.

Vse spremljevalne prireditve, ki jih je na Slovenskem knjižnem sejmu nešteto, ki poentirajo in vzpostavljajo poseben odnos do predstavljenega in vidnega na sejmu, bi verjetno zbrane v kakršnikoli obliki dale odgovor na nekaj bistvenih vprašanj, saj se ob razstavljenih in ponujenih produktih razgrinjajo pomisleki, dileme, opažanja, stiske dobesedno celotne branže. Tako je na vseh sejmih. Od promocije do kritičnega premisleka, kje smo, kaj zmoremo in kako naprej, predvsem pa – kako obstati na trgu in kako se razvijati. Kakšen je domet produktov, kakšni so, komu so namenjeni in ali so sploh tržni, so vprašanja, zastavljena na okroglih mizah, odrih, dogodkih … Ob analizah konkurence, saj gre tudi za pregled posameznih producentov, na kakšnem nivoju in kakšne razvojne intence kaže konkurenca, bi v sintezi vseh hotenj razstavljavcev in prirediteljev dogodkov dobili tudi zelo jasen odgovor, ne samo, kjer smo, pač pa kje bomo naslednje leto ali čez deset let.

Temeljno vprašanje za naslednji dve leti ob Slovenskem knjižnem sejmu je, kaj lahko s tega sejma ponesemo v Bologno leta 2021 in kaj v Frankfurt leta 2022. Kaj je tisto, kar nas bo na svetovnem prizorišču kot častno gostjo ali kot gostjo v fokusu predstavilo, kaj bodo hoteli drugi kupiti od nas in kako natančno si bodo našo knjižno produkcijo lahko ogledali in, upajmo, želeli ogledati? Kaj ponujamo tujemu trgu, kdo smo, kakšni smo, kaj zmoremo, in ne nazadnje, kaj lahko prodamo? Kakšni so naši cilji na tržnicah tam zunaj?

Do kje se sleči in kako se obleči, kako se prikazati in pokazati, kako bi se radi videli tam zunaj, mi, sami sebe na veliki mednarodni areni, ki ne dopušča nikakršnih napak, površnosti, prikrivanja slabosti. Ali se bodo samo blagohotno nasmihali in nas trepljali, češ, no ja, ste se pa res potrudili, saj vas lahko razumemo … Kadar se srečam s tujci, me vedno najbolj zaboli in zapeče točno to, kar izraža lepa angleška fraza: »O, I see! Very interesting!« ki je nekaj med, saj te razumem, saj te hvalim, ampak rad bi se te znebil. Takoj.

Kdo nas bo morda vzel resno in razumel – naše knjige, našo produkcijo, naše založnike in avtorje … in predvsem – zakaj? Kako najti tisto slabost našega morebitnega kupca, da se ne bo vse sfižilo v vljuden mimohod prvi dan, potem pa bomo zardevali v samoti sicer neznansko bogatega sejemskega vrveža v Bologni in v Frankfurtu.

Morda bo to stokanje o naši majhnosti in nepomembnosti, morda se bomo, kot lahko slutim, sklicevali na kranjsko klobaso, teran in človeško ribico, kar je ob trgovanju s produkti vsekakor tudi zanimivo in pogosto potrebno, saj se kupčije sklepajo pozno zvečer na večerjah in ob prijetnem druženju.

Možno je, da so snovalci letošnjega knjižnega sejma na tihem že skovali načrt, da si bodo ogledali vse oblike, ideje in izvedbe posameznih producentov knjige in dogodkov, jih kopirali, razvili in ponesli v svet. Priložnost imajo. Sem pa upravičeno lahko zaskrbljen.

Kaj bomo z letošnjega Slovenskega knjižnega sejma nesli s seboj domov, katero knjigo bomo kupili, kaj si bomo zapomnili in česa se bomo razveselili ter kaj nas bo potlačilo v temne kote naših strahov, kako je s slovensko knjigo?

Vsako leto so na knjižnem sejmu tudi zelo svetli, lepi, bogati trenutki. Tako imamo biti zadovoljni na sejmu tudi tisti, vsaj priložnost imamo tudi tisti, ki od sejma pričakujemo dobre in lepe knjige, dobre in ostre debate o knjigah, predstavitve in samo-promocije avtorjev.

Dušan Merc, predsednik Društva slovenskih pisateljev